Leto 1930

Heni Erceg

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Ni si težko predstavljati privzdignjenih obrvi in stisnjenih ustnic hrvaških voditeljev, pa tudi tistih iz sosednjih držav, ob besedah, ki jih je francoski predsednik Emmanuel Macron izrekel v Parizu, na slovesnosti ob stoti obletnici konca vélike vojne. »Nacionalizem je nasprotje patriotizma, nacionalizem je izdaja patriotizma,« je Macron dejal pred zbranimi državniki, med katerimi ni bilo predstavnika Hrvaške, saj se je ta, ena od manjših habsburških pokrajin, tedaj borila na strani okupatorja. Malo pred tem je Macron še neposredneje zadel bistvo Evrope, izčrpane od desničarstva. Rekel je, da današnje razmere na celini spominjajo na tiste iz leta 1930. Toda te redke svarilne besede niso našle poti do hrvaške javnosti. Tukajšnji mediji jih niso objavili, ker so ustrezno predvideli nezanimanje nacije, prežete z nacionalizmom, ki si da prav zdaj največ opraviti s križarskimi pohodi proti novemu sovražniku, muslimanskim migrantom. Macron je svarilo o Evropi, ki se kot kaka nagnita barkača nevarno nagiba na desno, izrekel neposredno po nedavnem sprejetju ene od resolucij evropskega parlamenta. To so na Hrvaškem seveda prav tako popolnoma zamolčali, saj gre za dokument, ki se ne ukvarja s floskulo, tako priljubljeno pri hrvaških elitah, o obsodbi »vseh oblik totalitarizma – komunizma in fašizma«, ki je bila zanje izhodišče za brezmejno podlost izenačevanja jugoslovanskega antifašizma in ustaštva. Že naslov dokumenta je preveč odbijajoč, da bi ga na Hrvaškem sploh omenjali. Gre za Resolucijo o naraščanju neofašističnega nasilja v Evropi, v kateri je zapisan poziv k boju proti poveličevanju nacizma, neonacizma in vseh oblik diskriminacije in ksenofobije. Omenja se tudi poziv k postavljanju po robu desnemu ekstremizmu, vse je seveda precej zapoznelo, vendar dokument vsaj pravilno zaznava, da je krepitev ksenofobije v Evropi posledica nenasprotovanja neofašizmu, in trdi, da proces spominja na tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, torej na Macronovo leto 1930.

O resoluciji in tem, kako desničarske stranke pri propagiranju nasilja in fašizma izkoriščajo demokracijo in se sklicujejo na svobodo govora, se spet govori prepozno, vendar pa nič od tega ni prišlo do ušes hrvaških državljanov. Javna televizija ni o tem rekla niti besede, politiki so zaposleni z netenjem populizma, za to je dobra vsaka priložnost, predvsem kaka žrtvoslovna, kot je dan spomina na »vukovarske žrtve«, režiran – skoraj 30 let po vojni – kot množična procesija duhovščine in otrok, ki jim dan za dnem premeteno vbijajo v glavo vse odtenke večne srbske krvoločnosti in večne hrvaške nedolžnosti. Zato tu velja zaveza molka tudi o nedavnem poročilu evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti, v katerem avtorji izrecno opozarjajo na rast neofašizma in desnega ekstremizma na Hrvaškem.

Toda molk je zaman, saj bo Hrvaško vsak čas razgnalo zaradi lažnih, fašistoidnih novic o nevarnosti, ki jo pomenijo migranti, o beguncih, ki kradejo, napadajo in posiljujejo, na kratko, histerija je celo hujša od odpora do večnih sovražnikov, hrvaških Srbov. Šlo je tako daleč, da so v neki zelo gledani TV-oddaji migrante imenovali »črnuhi in Arabuhi«, ki posiljujejo in zganjajo nasilje, voditelj oddaje, eden pomembnejših fašističnih trolov in hkrati dober prijatelj hrvaške predsednice, pa je ugotavljal, da v Nemčiji »posiljujejo divjaki z Vzhoda«, vendar tamkajšnji mediji o tem molčijo. Zato pri nas skrbni državljani ves čas kličejo policijo, ker na vsakem vogalu opažajo nevarne temnopolte postave, ki se »jih bojijo«, lažne novice so zadušile javni prostor, sovraštvo do migrantov, ki jih v resnici ni, pa je kot hudournik ksenofobije, popolnoma nenadzorovano, ali točneje – strogo ga nadzorujejo in odmerjajo vladajoči desničarji. Zaman predsednik judovske občine ob 80. obletnici kristalne noči sprašuje državni vrh: »Kako dolgo boste še kradli čast tej državi, ki si je čast nekoč rešila z antifašističnim gibanjem?« Nihče mu ni odgovoril, prav tako molčijo o odkritem širjenju sovraštva in ksenofobije s TV-zaslonov in prek spletnih portalov.

Država se ne odziva na nevarno ozračje linča, v katerem živijo celotne etnične skupnosti, kar zadeva fašizem, so šle stvari tukaj popolnoma k vragu, fašisti pa se sploh ne skrivajo več za anonimnimi profili na spletu. Tudi zato političnih oblasti ne zanima resolucija o naraščanju fašizma v Evropi, še vedno se jim zdi sklicevanje na antifašizem brezpredmetno, saj trdijo, da »fašizma ni in tudi nihče na svetu o njem sploh ne govori«. Ne menijo se za Macronovo opozorilo, da se vrača leto 1930, ker živijo in se redijo prav na račun klerofašističnih skupin. Tem je pot široko odprta tudi zaradi svojevoljno evtanazirane levice ali, še huje, zaradi olikanih liberalnih oportunistov, ki bodo na primer hvalili svoje dosežke v dogmatski komisiji za ureditev rabe ustaškega pozdrava Za dom spremni in bodo cinično razglasili za uspeh sklep, da je ta pozdrav mogoče uporabljati »samo ob izjemnih priložnostih«, in to, da ga vlada že dolgo ni nikomur dovolila uporabiti. Res lepo priznanje, da je odmerjanje fašizma odvisno zgolj od političnega voluntarizma in zanj ne veljajo zakoni, prav zaradi tega pa spominska plošča s tem fašističnim pozdravom še naprej stoji le lučaj od koncentracijskega taborišča Jasenovac. Lahko jo imamo za izviren smerokaz, ki kaže, v katero smer nezadržno stopa Hrvaška.