Na barikadah

Janko Lorenci

14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kolumna

Vsa Evropa fascinirano strmi v Francijo in nemir rumenih jopičev. Fascinirano zato, ker je nemirna tudi sama.

Položaj v deželi velike revolucije je deloma specifičen, deloma splošne, vseevropske narave. Francija je posebna v tem, da je še vedno zazrta v nekdanjo slavo, da je izrazito elitistična in strogo centralizirana, a zelo različno razvita, da se je iz krize 2018 le medlo skopala, da ima bogato tradicijo vstaj, revolucij, nemirov, tudi nasilnih – Francozi, se reče, gredo radi na barikade.

Toda nemirno je tudi drugod. Anglija se odceplja od EU, v Italiji vladajo populisti, v Nemčiji se poslavlja večna A. Merkel, Orban je junak tudi na evropskem zahodu, v Ameriki razgraja Trump. Za tako podobno dogajanje v tako različnih delih Zahoda ni druge razlage, kot da jih druži globoka družbena kriza, ki presega nacionalne posebnosti. To ni zgolj politična kriza.

Zadaj povsod tiči neoliberalni kapitalizem s svojim socialnim darvinizmom. Številne družbene skupine – delavstvo, prekariat, dobršen del srednjega sloja – živijo negotovo in se čutijo izdane. Občutek varnosti, zaupanje v etablirano politiko in ureditev, v to, da bo jutri bolje ali vsaj enako – vsi ti družbeni stabilizatorji izginjajo. Trdnih točk v družbi (zanesljivih strank, verodostojnih medijev, močnih sindikatov) je vse manj, vse postaja fluidno, nepredvidljivi postajajo tudi volivci, posamična gibanja se lahko s pomočjo družbenih omrežij čez noč dvignejo v višave, posamezniki iz neznancev postanejo politične zvezde. In naslednji dan padejo. Novi obrazi niso samo slovenski fenomen.

V ta globinski nemir udarjajo specifične krize, v zadnjih letih najbolj begunska. Reakcije že tako zbegane družbe so pogosto bolestne. Še prevladujoča in za stanje stvari najbolj odgovorna desno-leva sredinska politika jih ne more zdraviti, ker se je odrekla poglavitnemu – resni skrbi za ekonomsko-socialno blaginjo množic. Namesto celote raje nagovarja posamične skupine, namesto socialne zganja t. i. identitetno politiko. Seveda je potrebno oboje: socialnost, ki zadeva tako rekoč vse, in skrb za ranljive manjšine. A ker se je socialnost skrčila, se je občutek varnosti razblinil, večina se, paradoksno, počuti kot zanemarjena manjšina ter v svoji negotovosti, jezi in zmedi podlega zlasti desnim populistom.

Veliko dozdevno obetajočih politikov (Schroeder, Blair, Renzi ...) je streglo bogati manjšini in izgubljalo ljudstvo, pravi Spieglov kolumnist. Trenutno ta proces najbolj pooseblja Macron, značilen proizvod francoske elite, neoliberalec, ki se je z nekaj osebne karizme dvignil na nezaupanju v staro politiko in zajahal stare sanje o francoski evropski veličini. Sprenevedanje ni moglo dolgo delovati, postalo je očitno, da je nova samo embalaža.

Macronov padec popularnosti in široka podpora Francozov rumenim jopičem jasno kažeta, kako neuspešna je francoska in vseevropska formula zdravljenja oz. krotenja nakopičenega nemira in nezadovoljstva. Ne pomagajo ne slabo zakrinkane neoliberalne reforme ne dozdevno novi obrazi. Samo za silo in le začasno še pomaga povezovanje statusquojevske politične sredine. Ekstremisti, avtokrati in sovražniki Unije se povsod krepijo naprej.

Tu nekje smo na stari celini zdaj. Na vse to vedno bolj lega senca še ene, vseobsegajoče krize – ekološke. Francija tudi tu pošilja zlovešče sporočilo. Podražitev bencina, ki je bila povod za izbruh, je ekološko gledano potrebna in koristna, toda Macron jo je hotel prevaliti na ramena deprivilegirane večine, ki bi jo, drugače kot premožni sloji, boleče občutila. Hotel je biti zelen in neoliberalen hkrati. A to dvoje preprosto ne gre skupaj.

Upor rumenih jopičev je spontan, anarhičen in nepredvidljiv. Ker je tako difuzen, ga je težko krotiti. Macron je v poskusnem spravnem nagovoru odkril navadne Francoze, jim obljubil nekaj socialnih olajšav in veliko nacionalno debato, priznal nekaj osebne krivde, a noče zvišati davka na bogastvo, ki ga je sam, enako kot socialne pomoči, oklestil. Francija bo ostala nemirna. In »Francija« je vsa Evropa, ves Zahod. Iz tega izvirajo prav usodne grožnje za demokracijo, za obstoj Unije in tudi za okolje. Svet se te krize vseh kriz ne more lotiti resno, saj so posamične družbe navznoter preveč razžrte, v medsebojnih odnosih pa vedno bolj egoistične. Vse to se dogaja na Zahodu, ki se ima za popek sveta, ki je svojo ureditev razvozil po vsem planetu in ki je v marsičem še vedno njegov najboljši del. Vendar del s hudo avtoimunsko boleznijo.

Francoski izbruh je svarilo. Je potencialno nalezljiv, najbolj zaradi podobnih razmer drugje, deloma tudi zato, ker je upor prisilil Macrona k delnemu popuščanju. S tem smo pri kočljivem problemu nasilja. Gotovo je nevarno, saj lahko preraste v karkoli, tudi v diktaturo. Problematično je tudi zato, ker se mirnim demonstrantom radi pridružijo skrajneži, ki zganjajo nasilje zaradi nasilja. V Franciji rumene jopiče kljub neodobravanju nasilja še podpira znatna večina prebivalstva. To pomeni, da je v družbi nekaj hudo narobe. In tu se zastavlja staro vprašanje pravice do revolucije. Bi se Evropa zmenila za nemirni Pariz, bi nekdanji in sodobni macroni popuščali, če bi ljudje nezadovoljstvo na ulicah izražali mirno in olikano? Ne. Hočemo reči, da brez trdega pritiska od spodaj strah in resna volja kaj spremeniti ne bosta preskočila ne na politiko ne na njene patrone. Tudi strah je v tem času, enako kot bogastvo, razporejen skrajno neenako, skrajno krivično. Kakorkoli, rumeni jopiči so še en opomin evropski sredinski politiki. Če bo ostala ne tič ne miš, bolj politika bogatih kot navadnih ljudi, bo odneslo tudi njo.

To so nevarna in dvorezna stanja. Velja tudi za Slovenijo.