Zadelo bo nas

Janko Lorenci

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kolumna

V nacionalkini Tarči minulega tedna je bilo slišati ostra mnenja o okoljskem ministrstvu. Opisano je bilo kot ustanova, ki okolje prej ogroža kakor varuje, saj uradno blagoslavlja škodljive posege. Torej nekakšna zakonita peta kolona. Tudi če so mnenja preostra, si to ministrstvo komajda zasluži svoje ime.

Tako je, ker je odnos politike do okolja porazen. Za državotvorne veljajo vojska, policija, pravosodje, visoko ceno ima tudi zunanja politika pa še kaj. Okolje spada med nadležne, nehvaležne resorje, podobno kot kultura in ministrstvo za delo. Zato ta resor praviloma zasedajo slabi kadri, v vladnem orkestru zadnje violine, ki okolja nočejo, ne znajo ali ne morejo braniti pred apetiti drugih ministrov in lobijev. Tudi v vladi vlada ekonomski fetišizem – vse je podrejeno ekonomicističnemu vidiku, okolje je zgolj strošek, ne dobrina, in vedno ga je mogoče žrtvovati na oltarju »učinkovitosti«. Samo v taki oblastni klimi se lahko dogajajo magne vseh vrst. V prejšnji vladi bi morala Počivavška, ekoprimitivca, če uporabimo približek njegovemu besednjaku, ustaviti okoljska ministrica ali pa Cerar. Seveda ga nista. Z malo ekološke zavzetosti bi Magno, to umazano tehnologijo, zlahka pripeljali v Slovenijo, a jo posadili na degradirano, ne pa na najboljšo zemljo.

Bledi okoljski ministri nastavljajo sebi podobne funkcionarje. Ta resorni politični vrh pritiska na stalno jedro zaposlenih na ministrstvu, na katerem je kar precej dobrih, za okolje zagnanih strokovnjakov. Če ne že pritiska, pa ga vsaj ne brani pred zunanjimi pritiski in skušnjavami. Podobni procesi se pod slabimi ministri dogajajo v vsej administraciji in jo slabijo. Tak osnovni odnos do okolja je doma v vseh sferah oblasti, na nacionalni in v glavnem tudi lokalni ravni. Še huje je v gospodarstvu. Skratka, vrhovi družbe, ki imajo največ moči, so ekološko gluhi in slepi.

Podobno je voden svet in tako se pogrezamo v splošno krizo okolja. Poročilo avtoritativne IPCC svari, da ima človeštvo le še ducat let časa za preprečitev katastrofe. Množica raziskav potrjuje novo stanje stvari: resne okoljske težave so že tu, že prizadevajo nas, zdaj živeče ljudi. Govorijo nam, da si ne moremo več privoščiti tiste grde tolažbe, ki nam šepeta: nas še ne bo zadelo, naši potomci pa se bodo že kako znašli.

Ugledna klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pravi: Slovenija ima srečo, da se njeno prebivalstvo ni zelo povečalo. Sreča je tudi, da imamo vode, ki izvirajo pri nas. Še smo zeleni, a zgolj zaradi naravnih danosti, ne po svoji zaslugi. Trendi so slabi in čas je za ekološki alarm. Podobno govori Petteri Taalas, generalni sekretar Svetovne meteorološke organizacije: »Smo prva generacija, ki zares razume podnebne spremembe, in zadnja, ki lahko glede tega še kaj stori.« Tudi zdajšnji okoljski vrh na Poljskem sporoča: potreben je radikalen zasuk.

Svet in mi z njim smo v dramatični tekmi s časom. Če jo bomo izgubili, se bo sedanja civilizacija zrušila kot hišica iz kart. To konkretno pomeni, da se bosta oskrba z elektriko in pokojninski sistem sesula, da bo več vračev kot zdravnikov, da se bodo vnemale vojne za vodo in rodovitno zemljo, da bo vreme brutalno, da bodo po planetu pljuskale reke beguncev, da se bodo bogataši zapirali v ekološke gete, da bodo živalske in rastlinske vrste naglo izumirale. Že zdaj se, v osuplost znanstvenikov, po vsem svetu naglo krčijo celo populacije žuželk, torej tudi čebel, tudi kranjskih.

V Sloveniji si scela še ne priznavamo, da tudi tu že doživljamo podnebne spremembe, čeprav so mesta čedalje bolj vroča in vreme bolj nemirno, čeprav grozi, da nam bodo počasi odmrli vsi iglasti gozdovi. Gola Pokljuka, golo Pohorje? Za globalno okolje so odgovorne vse države, tudi Slovenija. Naš vpliv nanj je neznaten, za lastno ekološko varnost pa nekaj lahko naredimo. Zelo ranljivi smo, med drugim se segrevamo hitreje od svetovnega povprečja. Pri tem je samooskrba s hrano obupno nizka, v akutni globalni krizi, ki bo tudi prehranska, pa pomoči od drugod ne bo.

V okoljsko pozorni vladi, ki bi se zavedala, da pomeni dopuščanje surove družbe neizbežno tudi surov odnos do okolja, bi bil minister za okolje vplivnejši od finančnega ministra. Sedanji minister, Jure Leben, ki je doslej drugače od predhodnikov dobil nekaj previdnih pohval, lahko o tem samo sanja, čeprav povsem nemočen nikakor ni. Tudi ta koalicija ni zeleno obarvana. Toda oster zasuk k okoljski problematiki je prioriteta vseh prioritet, tu in povsod po svetu, saj gre za eksistenčno krizo človeštva. V nižjih nadstropjih družbe se okoljska občutljivost – natančneje strah – počasi krepi, a še tam je tako, da so na primer v Celju, kjer se že lep čas ve, da je vsa kotlina po malem zastrupljena, po dvajsetih letih vladanja znova izvolili starega župana. Strah pred prihodnostjo bo moral hitro prerasti v radikalen pritisk zlasti na politiko, da bo pritisnila naprej na gospodarstvo in nasploh postavila okolje za prvo prioriteto. Sicer pa se poudarjena zelenost politiki splača; v Nemčiji, na primer, zeleni postajajo druga najmočnejša stranka.

Politika je najbolj odgovorna, a ne le ona. Ogroženi in odgovorni smo vsi, vsi smo po malem krivci, vsi dolžniki. Vsi bomo morali jesti manj mesa, manj trošiti, opustiti težke terence, manj švigati na Havaje, v London, k Rdečemu morju. Skupnost in posameznik, ki se ne zavedata, kako usodna je – dozdevno čez noč – postala ekološka dimenzija našega življenja, sta zaostala in imata zakrnel samoohranitveni nagon.