Premier se dela

Janko Lorenci

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Kolumna

Šarec se je na premierski položaj povzpel s tremi odločilnimi potezami. Najprej s tem, da se je prebil v finale tekme za predsedniški položaj. Na koncu je izgubil, a to je bila naložba, brez katere danes ne bi bil premier. Drugič, omogočil je sedanjo koalicijo, koristno in potrebno, tudi če je protijanševstvo samo po sebi veliko premalo za dobro vladanje. Tretjič, od desne NSi je gladko presedlal na drugi pol, k Levici, da je lahko sestavil koalicijo.

Ti trije premiki kažejo tudi nekaj njegovih osebnostnih potez.

Gotovo je zelo ambiciozen in kar drzen. Če anonimen župan iz province resno izzove nepremagljivega Pahorja, je bodisi malo trčen ali pa zelo ambiciozen in samozavesten, hkrati pa obdarjen s političnim instinktom. Šarec je že takrat pokazal, da zna nastopati. Koliko mu pri tem pomaga igralski pedigre, ni pomembno, pomembno je, da mu, drugače kot Pahorju, ni videti, da bi nastope igral. Deluje naravno, v osnovi optimistično in kot da se dobro počuti v svoji koži. Nastopa ljudsko (in tako laže skriva luknje v znanju), med drugim z znamenitimi izreki, ki bi zveneli obupno, če ne bi vsebovali nekaj humorja, celo ironije in zafrkancije. To populistično noto spremljajo neka temeljna resnost, hladnokrvnost in odločnost, ki jo že čutijo tudi koalicijski sotrpini. Ker mu iz omare ne padajo okostnjaki, mu je laže pripisati dobronamernost, to izmuzljivo lastnost, brez katere pozitivnega politika ni.

Vse to ga ne bi dvignilo na vrh, če ne bi bilo fenomena novih obrazov. Razdrobljena levica-sredina že lep čas za vsak mandat posebej išče in ponuja nove voditelje, ki naj bi Janši preprečili vzpon na oblast. Volilno telo, mrkega, zlobnega Janše pretežno do grla sito, pri tem marljivo sodeluje. Brez te konstante Bratuškove, Cerarja, Šarca ne bi bilo. Skratka, Janša uspešno proizvaja nove in nove obraze, ki ga potem zatrejo. Ko izpolnijo to osnovno funkcijo, praviloma potonejo.

Kaj bo s Šarcem? Za zdaj si dokaj uspešno pridobiva avtoriteto v koaliciji in priljubljenost med volivci. Avtoriteto deloma s tem, da večini koalicijskih partnerjev na novih volitvah grozi izpad iz parlamenta, to pa jih dela krotkejše. Če obdrži podporo Levice, lahko za silo pogreši bodisi Bratuškovo ali Erjavca, morda celo Cerarja. A to mu ne bi pomagalo, če bi se videlo, da sam brezupno visi na oblasti. Ker tega ni videti, ga je težko izsiljevati. Nekaj avtoritete pa je, prvič po Drnovšku, tudi v njem samem. Podobno kot partnerje v koaliciji je deloma ukrotil samovoljo ministrov v vladi. Če so lahko kralji na Betajnovi, kot je bilo pod Cerarjem, je koherentno in učinkovito vladanje nemogoče. Tako avtoriteto bo moral Šarec doseči tudi v razmerju vlade do ustanov, kot so holding, slaba banka, Dars itd.

To, da ima sam prav tako novo in šibko stranko, mu paradoksno po malem celo koristi. Živimo v času, ko se vse personalizira, reducira na posameznika, volivci pa so hkrati siti etabliranih strank. Po drugi strani bo levosredinska politika brez ene res močne stranke ostala razdrobljena, s tem pa šibkejša in nestabilna. Skratka, odsotnost močne lastne stranke Šarca deloma omejuje, deloma pa ga dela svobodnega.

Njegov začetni »umetniški vtis« je torej dober, merljiva bilanca prvih sto dni pa je bolj pisana. Najslabše je, da ni ustavil prodaje NLB. Zakuhale so jo prejšnje vlade, spopad s komisijo zaradi neprodaje bi bil izjemno zahteven, a Šarec bi ga moral tvegati, ker so škode zaradi prodaje tolikšne. Veliko nasprotovanje je doživel tudi z imenovanjem Črnčeca, ki pa ga je zdaj očitno »prevzgojil«, vsaj za javnost. Ta ekvilibristična poteza marsikaj pove o enem in drugem. A premier ima tudi kaj pokazati: kljub ostremu nasprotovanju delodajalcev je zvišal minimalno plačo, se sporazumel s sindikati, podprl marakeško deklaracijo o migracijah in nastopil proti oglaševanju državnih podjetij v madžarsko-janševskih medijih. To so simbolno in dejansko pomembne poteze, še zlasti jasno nakazani zasuk k socialnosti.

Za zanesljivejšo oceno Šarca je po teh prvih sto dneh prezgodaj. Sloveniji bo v veliko korist že, če bo njegova koalicija naposled ustavila razprodajo državnega premoženja, odpravila kvaziavtonomnost paradržavnih ustanov (HSE itd.), dosegla, da bo Slovenija navzven manj servilna, zlasti pa uveljavila bistveno bolj zeleno politiko. Z vsem tem bi koristila tudi svoji popularnosti.

Politik Šarec se še dela. Osnovni vtis je, da gre za pragmatika, ki ni iz enega kosa, a lahko kljub temu ali prav zato postane zelo priljubljen. Je politični talent, ki k sreči ne išče popularnosti na pahorjanski ali janševski način. V grobem se je že pozicioniral – se naselil v demokratičnem, sredinskem, toda žal dokaj neoliberalno okuženem taboru, ki ne bo mogel večno viseti na protijanševstvu. Šarec se bo iz tega ozkega, neperspektivnega koncepta vladanja najlaže izvil, če bo dobro sodeloval z Levico, svojo najdragocenejšo zaveznico. Če bi bila namesto nje v koaliciji NSi, bi zdaj v Sloveniji vse vrelo.

Vsak politik je bolj ali manj svoboden, dokler se ne začne bolestno oklepati oblasti. Šarec se doslej, kot se zdi, ni ujel v to past. Postane lahko soliden in koristen premier in se trajneje zasidra na slovenskem političnem prizorišču. S tem bi že prerasel vse zadnje predsednike vlad. A za to bo moral dokazati, da je res dobronameren. Se pravi politik, ki ima pred očmi interese večine in je pri tem dovolj širok, razgledan in empatičen, da ve in čuti, kaj je interes te večine.