Uradnikov vzpon

Janko Lorenci

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kolumna

Malo pred novim letom so poslanci na položaj guvernerja Banke Slovenije posadili Boštjana Vasleta, ekonomista in dolgoletnega predstojnika Umarja. Prav vodenje tega vladnega urada je bila njegova glavna referenca. A tudi na tej podlagi je mogoče reči, da mož sicer ni najslabši mogoči guverner, vendar je svetlobna leta od optimalnega.

Umar se je, tudi pod njegovim vodstvom, iz nekoč zanesljivega analitika, ki je ekonomijo in družbo neodvisno obravnaval nekako s stališča drnovškovskega »gradualizma«, postopoma zbirokratiziral, se vse bolj obdajal s piarovskim pompom, hkrati pa se spreminjal v še eno preročišče neoliberalizma po slovensko. In postal nezanesljiv prognostik: tako ni pred izbruhom velike krize 2008 v ničemer problematiziral divjega pregrevanja gospodarstva pod Janševo vlado, ki se je potem sprevrglo v hudo ekonomsko nazadovanje. Tudi sicer je Vasle vodil ustanovo medlo, uradniško, piarovsko, tak pa bo težko uredil razmere v Banki Slovenije, notranje tako močno razdejani, kar gnili, da je prejšnjemu guvernerju Jazbecu, ki je pomagal uničevati NLB, v nasprotju z internimi pravili strpala v žep čedno odpravnino.

Vasle je bil gotovo bistveno slabši guvernerski kandidat kot nekaj časa favorizirani Damijan. To pomeni, da se pri zasedanju najpomembnejših položajev v državi nadaljuje negativna kadrovska selekcija. To je za Slovenijo mogočna razvojna zavora in praksa, ki kliče po prelomu.

Obenem je na še enem pomembnem položaju v državi pristal neoliberalec, in to v času, ko se z novo vlado v marsičem odloča, ali bo Slovenija morda le zaplula v bolj socialne vode. Vasle je neoliberalec, a precej pritajen, ne tako odkrit in agresiven kot na primer Masten, Pezdir, Šušteršič, Sonja Šmuc. Bil je somišljenik, če ne kar zgodnji član mladoekonomistov, ki so prav na neoliberalizmu gradili kariero in bili Janševa udarna konica pri tovrstni indoktrinaciji Slovenije. Damijan se je edini med njimi čez čas (in čez noč, torej neverodostojno, kot mu očitajo nekateri) preobrazil v nasprotnika te ideologije in tudi to ga je ustavilo na poti do guvernerstva. Kakorkoli, Slovenija potrebuje oster ideološki prelom. To je med drugim pogoj, da ostane demokratična.

Vse kaže, da je bil vzpon novega guvernerja načrtovan in po malem zarotniški. Spomnimo se, da je Vasle sicer služil pod desnimi in levimi vladami, da pa je bil za šefa Umarja obakrat imenovan pod Janšo. To ga v grobem določa politično in ideološko. Zdaj ga je za guvernerja predlagal predsednik države Pahor, tihi Janšev zaveznik, hkrati pa privrženec t. i. tretje poti, ki je tudi pri nas v imenu levice cvetličila in leporečila, a uveljavljala neoliberalizem.

Ne glede na vse to Vasle ne bi imel nobenih možnosti brez zanj ugodne godlje v Šarčevi koaliciji. Za Vasleta in proti Damijanu, med vsemi kandidati najbolj potentnemu ekonomistu, so javno nastopile kar tri članice koalicije – stranke Bratuškove, Erjavca in Cerarja. Za to so vsaj trije razlogi. Prvi je užaljenost, ker so volivci spregledali njihovo veličino in jih, šibke, potisnili v »amatersko« koalicijo. Drugi razlog je nepriznano, vendar zelo ponotranjeno sprejemanje neoliberalizma. To se morda najbolj kaže pri Bratuškovi, ki je za guvernerja hotela trdega neoliberalca Mastena, operativnega podpornika uničevanja bank pod Jazbecem. Na to se pri vseh treh lepi značilno ziheraštvo, ki beži od vsega, kar odstopa od ideološke, politične, kadrovske itd. rutine. Damijan je zanje preprosto premalo predvidljiv in preveč radikalen, raje imajo nekonfliktnega uradnika Vasleta.

Tretji razlog je prerivanje znotraj koalicije. Bratuškova, Cerar in Erjavec lahko na novih volitvah cepnejo iz parlamenta. To slabi njihov položaj v koaliciji, v kateri si Šarec gradi avtoriteto in pri tem vsaj na socialni fronti bolj kot z omenjeno trojko sodeluje z Levico, hkrati pa postaja priljubljen. Trojka je očitno presodila, da si lahko poveča interno moč in odpornost le tako, da stopi skupaj – to pa je demonstrirala z nasprotovanjem Damijanu, ki je bil Šarčev in tudi Meščev kandidat za guvernerja.

Lahko bi rekli, ah, pač običajno prerivanje, značilno za levosredinske koalicije. A tu se postavlja vprašanje elementarne koalicijske lojalnosti, politične doslednosti in higiene: Vasle je bil za guvernerja izvoljen z zavezništvom med tremi kolicijskimi strankami in Janševo SDS, stranko, proti kateri je bila – v imenu nasprotovanja janšizmu oziroma skrajni desnici – Šarčeva koalicija sploh sestavljena.

Še več, to sodelovanje je imelo v trikotniku Pahor-koalicijski trojček-Janša zarotniško naravo. Pahor je dolgo otipaval teren in nazadnje predlagal Vasleta, SDS pa do zadnjega ni hotela povedati, ali ga bo podprla ali ne. Pač zato, da je olajšala položaj Bratuškovi, Erjavcu in Cerarju. Če bi se takoj izrekla za Vasleta (človeka dveh Janševih mandatov, kot rečeno), bi se trojček veliko teže odločil zanj, saj bi s tem jasno pokazal, da je na isti liniji kot Janša, ki koalicijo nenehno naskakuje in se je takoj po Vasletovi izvolitvi odločil za ustavno obtožbo proti Šarcu.

Dogajanje, povezano z imenovanjem guvernerja, bo tlačilo Šarčevo sprto politično družino tudi v prihodnje. Pomanjkanje partnerskega zaupanja jo lahko drago stane. Trojček pa ni ravno bister: s takimi akcijami se razgalja in odganja potencialne levosredinske volivce, ki imajo Šarca očitno kar radi, Janše pa nikakor. Tudi ga, kot rečeno, ne briga, da bo BS dobila na vrh nekoga, ki bo po malem Jazbečeva kopija ali pa figura, ki ne bo kos prvi večji krizi. Skratka, BS si zlepa ne bo opomogla in postala točka zaupanja in stabilnosti. Takih točk, takih institucij obupno manjka.