Predsedniške laži

Heni Erceg

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Hrvaška

V prazničnem času je bila gneča v priljubljeni zagrebški slaščičarni Torte in to precejšnja. Kljub temu sta se odločila sestati prav v njej, da bi prigriznila kaj sladkega in si nekoliko osladila grenko politično življenje. Prvi je bil svetovalec predsednice države za notranjo politiko in bla bla …, drugi pomembnež iz obveščevalne agencije – težaško delo, vražja vsakodnevna skrb za varnost nacije. Tako sta ta pomembna možaka sedla skupaj.

»No, kako si kaj?« je vljudno vprašal gospod Agent. »Ah, naporno je to s predsednico, izčrpan sem od večletnih prizadevanj, da bi iz nje napravil junakinjo skrajne desnice. Pa vendar, uspelo mi je, popolnoma se je oddaljila od politike predsednika vlade in njegovega mehkega, neproduktivnega desničarstva,« se je pohvalil Svetovalec. Vohun je cmokaje goltal kremno rezino in med dvema grižljajema rekel Svetovalcu, da te naloge ne bo več opravljal, da je razrešen in da je prav on dobil nalogo, da mu to sporoči. Potem je pogoltnil še zadnji grižljaj in osuplemu sogovorniku pojasnil, da bo služba vsekakor varovala predsednico pred »njegovim mogočim negativnim delovanjem, potem ko bo zapustil urad«, in da je »pripravljen, če bi dobil takšen ukaz, zaleteti se vanj tudi z avtom«.

Takšen naj bi bil kratek povzetek obveščevalno-političnega škandala, nikakor ne prvega v režiji hrvaške predsednice, ki se je odločila svojega dragega Svetovalca po štirih letih zvestega služenja brcniti čez prag. V teh štirih letih je nekdanji vdani sodelavec vojnega zločinca Branimirja Glavaša, znanega po mučenju in pobijanju srbskih civilistov, snoval in udejanjal ključne odločitve predsednice države in bil njena najpomembnejša vez s skrajno desnico in mediji. Posebej z urednikom odvratne ustaške oddaje, sicer obsojenim razpečevalcem kokaina.

Kolinda G. Kitarović je za prinašalca slabih novic dolgoletnemu sodelavcu izbrala obveščevalno službo in s tem prekršila ustavna pooblastila, ki jih ima, ter spomnila Hrvate na »zlato« obdobje tistega, od katerega se je učila politike, na obdobje diktatorja Franja Tuđmana. Takrat je tajna policija po Tuđmanovem ukazu prisluškovala neodvisnim novinarjem, intelektualcem in opozicijskim voditeljem, jih zasledovala in nadlegovala. In če njen Svetovalec, najprej promotor vojnega zločinca, ki so mu sodili zaradi hudih zločinov nad srbskimi civilisti v Osijeku, potem urednik televizije, ki je širila sovraštvo in laži o državljanih srbske narodnosti v Slavoniji, večni lepilni trak med nalogodajalci in najhujšo medijsko sodrgo, če torej tip ne laže – dejansko nihče ni resno zanikal njegovih trditev –, potem je predsednica države tajno službo zmanipulirala za svoje politične namene. Škandal, zaradi kakršnega bi v delujoči državi od nje zahtevali takojšen odstop s položaja. Tu pa je komajda predmet razprave, kajti premier – sicer ves čas v sporu s predsednico – je nenadoma stopil na njeno stran, ta afera je po njegovem mnenju popolnoma nepomembna in obrobna – in v hrvaških razmerah, v katerih se obveščevalne službe ves čas uporabljajo v politične namene, je res tako.

Pravi razlog za odstavitev in grožnje Svetovalcu predsednice države je njen politični salto v volilnem letu, ki mu je botrovala pravilna ugotovitev, da se bo brez podpore HDZ in predsednika te stranke, premiera Plenkovića, lahko poslovila od še enega mandata na čelu države. Zato je žrtvovanje skrajno desnega Svetovalca in njegovih ustaških medijskih izpostav posledica nagle odvrnitve od še dovčerajšnjih najboljših prijateljev, torej volilne baze radikalne desnice, katere najogabnejši predstavniki ji zdaj preteče napovedujejo, da se bo za še en mandat obrisala pod nosom. Predsednica pa pričakuje, da bo premier hvaležno honoriral njen obrat in ji v volilnem letu zagotovil denar in partijsko logistiko.

V senci obveščevalno-političnega škandala ostaja dejstvo, da je na čelu hrvaške države bedna kreatura, oseba, ki se nepričakovano in v povezavi z resnimi grožnjami odreka svojim najljubšim sodelavcem, skrajno neverodostojna oseba, ki danes hvali vlado in premiera, še včeraj pa je v vlogi prve dame radikalne desnice obstruirala vsak vsaj malce liberalnejši dokument, kakršna sta marakeški sporazum o prostem gibanju migrantov in istanbulska konvencija o omejevanju nasilja nad ženskami. Njena verodostojnost je izparela že ob brezglavem objemanju s preznojenimi nogometaši na svetovnem prvenstvu in zbiranju političnih točk z nenehnim spogledovanjem s skrajno desnico, za katero je zdaj presodila, da ne bo zadostovala za zagotovitev še enega mandata. Politično neartikulirana Kolinda Grabar Kitarović je približno tako verodostojna kot vetrnica, ki se obrača po vetru, saj je na začetku naklonjeno omenjala Tita, le malo za tem pa ga je razglasila za komunističnega diktatorja, v Istri je hvalila antifašizem, v Argentini pa se je cmokala z ustaškimi emigranti in tistim, ki množično zapuščajo Hrvaško, zaželela srečno pot.

Za Svetovalca za notranjo politiko je izbrala tipa, ki mu v devetdesetih letih ni smrdel medijski lov na srbske civiliste, niti ga niso motili okrutni zločini nad Srbi, ki jih je izvajal njegov tedanji šef, vojni zločinec Branimir Glavaš. Na njegovo pobudo so se na njenem dvoru redno pojavljali obsojeni vojni zločinci, mafijci in medijska sodrga. Zdaj pa se predsednica, da bi si zagotovila še en mandat, odreka drhali, s katero je še do včeraj skrbela za izrojenost države. In za to zlorablja podobno vohunsko golazen.