Gumb

Janko Lorenci

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Kolumna

Ali ni blazno, da lahko en sam človek uniči celotno človeštvo, dobrih 7 milijard soljudi? Na svetu sta dva, največ trije posamezniki, ki lahko s pritiskom na gumb sprožijo množico težkih raket, opremljenih z jedrskimi konicami. To so Trump, Putin in Xi Jinping.

Bi lahko kdo iz te trojice res pritisnil na usodni gumb? Prvi kandidat za to se zdi Trump, sedanji vodja najmočnejše države na svetu. Za človeštvo je dvakrat nevaren. Prvič zaradi svoje narave, gumba in bomb, drugič zaradi odnosa do okolja. Najprej se zadržimo pri slednjem.

IPCC, vrhovna podnebna avtoriteta, nas je lani dramatično posvaril: svet ima le še ducat let časa, da prepreči zlom podnebja. A Trump še naprej zanika, da so ljudje sploh krivi za segrevanje ozračja, in sabotira mednarodno podnebno dogovarjanje. To je dvakrat slabo: Amerika takoj za Kitajsko najbolj segreva ozračje, hkrati pa s trumpovsko držo daje potuho drugim državam, da ravnajo podobno. Če bi bila Amerika normalna, si na primer Brazilec Bolsonaro ne bi upal na široko odpreti vrat uničevanju Amazonije, Evropa pa bi bila ekološko manj mečkaška. Rok IPCC je kratek, dragoceno je vsako leto. Posledice telebanaste Trumpove nevednosti in mrzle sebičnosti (bogat sem, jaz nisem ogrožen) nas bodo udarile, tudi če ga pri priči odstavijo.

Drugačna in še akutnejša je Trumpova jedrska grožnja. Vprašanje, ali bi utegnil pritisniti na jedrski gumb, kar bi prineslo maščevalno jato bomb z druge strani in zavilo planet v radioaktivni oblak, se zdi noro, a ni docela hipotetično.

Vsakomur se lahko zmeša in lahko v neprištevnosti stori strašne stvari. Seveda pa ni vseeno, ali se sfeclja navadnemu človeku ali predsedniku daleč najbolj oborožene države na svetu. Vendar ne govorimo o tem, da bi lahko Trump krohotaje pritisnil na jedrski gumb v blaznosti – norost lahko, kot rečeno, doleti vsakogar in v tem pogledu sta enaka grožnja Rus in Kitajec, ki tudi sedita na kupu jedrskih bomb. Gre za to, ali lahko Trump stori kaj podobno usodnega, ne da bi zblaznel, v svojem normalnem stanju.

To je samopašen, samozaljubljen, brezobziren, neodgovoren in skrajno nepremišljen človek. Svet se zanj vrti le okoli njega samega, hkrati pa tone v težave. »Zadnji dve leti nista nič v primerjavi s tem, kar ga čaka v prihodnjih dveh letih,« je v New York Timesu zapisal republikanski strateg Michael Steele. Borze so nemirne, svet gleda Trumpa z nezaupanjem, a ga deloma posnema, demokrati so prevzeli predstavniški dom, proti predsedniku in njegovim (nekdanjim) zaupnikom teče kopica preiskav. Skratka, Trumpu v času, ko se bodo bližale nove volitve, grozi impeachment – odstavitev. Bolj nečastnega konca si za človeka na permanentnem egotripu ni mogoče zamisliti. Takemu človeku, ki se čuti ogroženega, lahko pripišemo marsikaj, tudi Neronovo požigalstvo in psihozo: če že propadam jaz, naj propade vse.

Bolj ko bo predsednik oblegan na domačem terenu, bolj bo v skušnjavi, da preusmeri pozornost, potisne impeachment v ozadje, Ameriko pa si spet postavi za hrbet. Idealna preusmeritev je oster konflikt s kakim zunanjim nasprotnikom, denimo Iranom, Severno Korejo, Kitajsko, celo Rusijo. Take makiavelistične krize ni težko sprovocirati, neprimerno težje pa jo je obvladovati – dogajanje se lahko v ozračju živčnosti, vladavine algoritmov, nepredvidljivih naključij ... osamosvoji in uide slehernemu nadzoru. Kako nevarno lahko postane, je pokazala že kubanska raketna kriza. Pri tem je pomembno, da se je krog treznejših ljudi okoli Trumpa, ki so predsednika reševali pred lastnimi izbruhi, skrčil na ničlo. Mož se zanaša le še ne svoje instinkte. Samopašen, samozaljubljen, brezobziren, neodgovoren in skrajno nepremišljen človek, kot rečeno. Skratka, verjamemo, da Trump sam zlepa ne bo pritisnil na jedrski gumb, lahko pa ustvari položaj, ko se bo možnost hudega, morda celo jedrskega spopada divje povečala.

Tak črni razvoj dogodkov ni nujen. A nevarnost je realna, se stopnjuje in je zgolj najbolj drastična med številnimi grožnjami, ki jih povzroča in na tradicionalnem valu globalne fascinacije z Ameriko izvaža Trump. Mislimo na njegovo uničevanje osnovne politične kulture in s tem tudi demokracije, ki je brez elementarne zmernosti ni, na njegov kužni vpliv na množenje avtokratov po svetu, na njegovo sistematično rahljanje mednarodnega prava in pogodb, ki peha svet v kaos in konflikte. Amerika je že dolgo izvoznica marsičesa dobrega, a tudi najslabšega. Zdaj premore verjetno najnevarnejšega voditelja v zgodovini. Noben, niti najzloglasnejši vodja iz prejšnjih časov fizično ni mogel ali psihično ni bil sposoben usodno raniti ali celo uničiti celotnega prebivalstva planeta.

Fenomen Trump govori, kako noro smo si uredili ta svet. Ponovimo: ureditev, ki omogoča, da lahko en sam človek kljub predpisanim varnostnim postopkom za uporabo jedrskega gumba ogrozi ali celo uniči ne samo sovražno državo, ampak kar vso svojo raso z lastnimi rojaki vred, ni normalna. To ne bi bilo mogoče, če se za tem strašljivim dejstvom ne bi skrivala množica težav, ki določajo in v isti sapi ogrožajo civilizacijo – problematičnost kapitalizma, prenapihnjena globalizacija, fevdalne premoženjske razlike, izvotljena demokracija, pobesneli nacionalizmi, načeto okolje ...

Trump je navsezadnje izdelek sistema – bolnega, če lahko že od prej zloglasni bogataš prepriča pol Amerike, da bo dober predsednik, lastna stranka pa ga ohranja pri življenju celo, potem ko je razkrinkan in razgaljen do konca. To pomeni, da se bodo po Trumpu dvigali na površje novi trumpi. Svet hodi po nevarnem robu.