Posplošene zablode

dr. Bogomir Kovač

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Ekonomija

Davčna reforma je ena od večnih političnih tem, tudi Šarčeva vlada obljublja spremembe davčne politike. Koalicijska pogodba je napovedovala nekatere spremembe v davčnem sistemu in jeseni je nova vlada doživela silovit odziv gospodarstva. Davčna raziskava ugledne svetovalne družbe Deloitte s pomenljivim naslovom Domači davki na prepihu je del te zgodbe. Davki vedno in povsod burijo interesne duhove in politične strasti, sejejo ideološke zablode in ekonomske stranpoti. Slovenski davčni sistem in politika sta primerljiva z rešitvami v drugih evropskih državah. Davčne spremembe so odgovor na zahteve interesnih skupin in hkrati pomemben vzvod anticiklične ter razvojne politike države. V tem trikotniku ne moremo imeti dobre države blaginje in nizkih davkov. Imamo pa lahko učinkovitejše javne sisteme in boljše makroekonomske politike. Za to pri davčni reformi tudi gre.

Napoved davčne reforme je pri nas postala politični običaj vsake nove vlade. Povsod vlada prepričanje, da je davčni sistem slab in potreben sprememb. Le tako je mogoče doseči zapovedano fiskalno stabilnost, socialno varnost in primerljivo konkurenčnost. Vlada meri na uravnoteženje proračuna in znižanje javnega dolga. Sindikati zahtevajo povečanje prispevkov delodajalcev, progresivno obdavčenje dohodkov in premoženja, naklonjeni so zviševanju davčnih bremen. Delodajalci nasprotno želijo znižanje davkov, neposrednih in posrednih, zavzemajo se za degresivno obdavčitev dohodkov in premoženja. Stališča so torej nasprotna, davčna trilema se zdi deležnikom nerešljiva. Če zvišamo davke, izgubljamo konkurenčnost, če jih znižamo, ogrozimo socialno varnost. Enostranski nagib v eno ali drugo smer ogroža fiskalno vzdržnost. Vsega hkrati ne moremo imeti, reforma je torej nujna. Toda kakšna in v čigavem imenu?

Deloittovo sporočilo razkriva zgolj interese predstavnikov gospodarstva.

Interpretativna anketa dejansko ni prava raziskava, pod krinko strokovnosti želi zgolj podkrepiti pritisk na napovedane vladne davčne ukrepe. Temeljna teza »raziskave« je jasna, toda protislovna. Kar 84 odstotkov anketirancev meni, da so napovedani davčni ukrepi škodljivi, in nasprotuje spremembam, hkrati pa zahteva korenito reformo davčnega sistema. Toda dobrih predlogov ni veliko. Devet desetin jih je za znižanje dohodnin, večina bi za financiranje zdravstva zvišala trošarine na tobak, alkohol in sladke pijače. Četrtina jih predlaga nižjo obremenitev plač in socialnih prispevkov s socialno in razvojno kapico. Dramatični vrhunec ankete je ugotovitev, da slaba tretjina podjetnikov razmišlja o selitvi proizvodnje v tujino, če bodo začeli veljati napovedani ukrepi. Sklep je jasen. Kapital potrebuje pravično, torej nižjo obdavčitev.

Toda dejstva, do katerih naj bi segla »raziskava«, so drugačna. Slovenski davčni sistem je po strukturi in obsegu obdavčitve primerljiv s tistimi v drugih članicah EU. Povprečna obdavčitev in odstotek davkov glede na BDP (37 odstotkov) nas uvrščata v varno sredino v EU. Plače so nadpovprečno obremenjene zaradi sistema javno določenih prispevkov, vendar je celotno davčno breme primerljivo s tistim pri »višegrajcih« in nižje kot v razvitih članicah evro skupine. Efektivna stopnja obdavčitve dobička podjetij, če poenostavimo, pa je med najnižjimi, zato Slovenija tu bolj deluje kot nekakšna davčna oaza in ne kot območje, od koder želi zbežati tretjina podjetnikov. Tudi cedularna obdavčitev kapitala, cvetober nekdanje Bajukove davčne reforme, je dobra, drugega premoženja niti ne ločujemo, še manj strogo obdavčujemo. Od tod sklep, da sta slovenski problem prenizka in površna obdavčitev kapitala in prevelika davčna obremenitev dela. Toda to je srž sprememb, ki jih napoveduje Šarčeva vlada, in temelj histeričnega odziva gospodarstva glede morebitnih davčnih sprememb. Kaj je torej prav in kdo govori resnico?

Ekonomska zgodovina in teorija ponujata del razlage. Braudel in Wallerstein sta vzpon zahodnega kapitalizma pripisovala, med drugim, odsotnim imperijem, nesposobnosti vladarjev, da bi centralizirali in zviševali davke. Kapitalizem torej od vsega začetka jezdi na davčnih oazah, fiskalni decentralizaciji in davčni konkurenci. Danes je vodilni finančni biznis najmanj obdavčen, davčno izogibanje je nova normala korporacij in bogatih. Imenuje se davčna optimizacija. Toda ključna vloga davkov ostaja nespremenjena – prerazdelitev bogastva in financiranje javnih dobrin, stabilizacija gospodarstva in institucionalizacija države. Znotraj teh postavk sta se zakoreninili dve ideološki premisi. Prva, da nižji davki spodbujajo gospodarsko rast in zaposlenost in vice versa. In druga, da so davki temelj socialne države in večje družbene enakosti. Davki so bili v EU v povprečju višji v obdobju 1950–1980, ko smo imeli višjo povprečno rast in manjšo neenakost. V zadnjih 40 letih so se davki bistveno znižali, rast je manjša, neenakost pa veliko večja. In drugič, višji davki in prispevki so sprejemljivi, če zagotavljajo kakovosten javni servis, delovanje socialne in pravne države. Zato potrebujemo neprestane reforme družbenih podsistemov. Posplošene zablode o davkih so očitno neobdavčene.

Kaj torej storiti? Analiza OECD je lani še Cerarjevi vladi predlagala nižje socialne prispevke in višjo dohodnino, zmanjšanje socialnih olajšav in višje obdavčenje kapitala. Vrsto zadreg bi lahko rešila drugačna dohodninska obdavčitev, davek na dobiček bi morali omejiti navzdol, DDV pa ohraniti na sedanji ravni, potrebujemo pametne trošarine pri selekciji dobre potrošnje in širšo obdavčitev kapitala. Kje je torej optimalna obdavčitev? V zaupanju v državo in aktivno ekonomsko politiko. Zato je dobro, če z davki čim manj eksperimentiramo in bolj hitimo s strukturnimi reformami in razvojnimi politikami države. Davčna trilema je strokovno rešljiva, če se znebimo političnih dilem.