Odlikovanja

Heni Erceg

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Slavje je bilo veličastno, prav kakor se za pomembno državo spodobi. S predstavniki oblasti, politično elito bratskega »nebeškega« naroda, predsednikom partije, te in one, vojaško parado, nekaj konji … In seveda s podelitvijo priznanj zaslužnim za nastanek in razcvet republike. V srcu Bosne so tako praznovali ustavno nepriznani dan Republike srbske, na skupnih fotografijah pa so si nežne poglede izmenjevali predsednik te državice, utemeljene na zločinu in množičnem izgonu Hrvatov in Bošnjakov leta 1992, hrvaški veleposlanik v BiH in najboljši tovariš predsednika RS, predsednik tamkajšnje HDZ, sicer nacionalist, ljub hrvaškemu premieru. Ugled obreda slavljenja zločinov se je še povečal z udeležbo bitja iz onstranstva z zlato čelado na glavi, vladike pravoslavne cerkve Irineja. Hrvaški veleposlanik v BiH in tamkajšnji prvi hadezejevec sta v Banjaluki nazdravljala etnično čisti državi, iz katere je bilo pregnanih 210 tisoč Hrvatov in 350 tisoč Bošnjakov, državi, katere vodja je ugotovil, da genocida nad Bošnjaki v Srebrenici ni bilo, Irinej pa je ob tem z moralno avtoriteto božjega odposlanca zatrdil, da je Republika srbska neodtujljivi del države Srbije. Eh, ko bi vsaj zahodna Hercegovina končno lahko postala neodtujljivi del Hrvaške, so, vdani v usodo, sanjarili predsednik HDZ BiH in njegovi tovariši v Zagrebu med opravljanjem večne naloge uresničevanja tisočletnih nacionalističnih sanj.

Toda kakšen fašistični semenj bi to bil, če na njem zaslužnim ne bi podelili odlikovanj. Tako so fikus v podobi srbske premierke ozaljšali z enako značko, kot si jo je nekdaj »prislužil« že vojni zločinec Radovan Karadžić, posmrtno pa so odlikovali tudi nekega oficirja JLA, ki je bil na Hrvaškem obsojen zaradi vojnega zločina raketiranja Šibenika. Od vsega tega fašističnega plesa je bilo to edino, kar je zmotilo hrvaški politični vrh. Za hrvaškega veleposlanika pravijo, da se je slovesnosti udeležil na svojo roko in ne kot mrliški oglednik Dragana Čovića, predsednika hrvaške nacionalistične stranke v BiH, nosilca častnega doktorata Univerze v Zagrebu in podaljšane roke premiera Plenkovića. Zato je resnično bedna njegova cinična trditev, da »niti vlada niti njegova stranka ne vplivata na politiko HDZ v BiH«, edino žrtveno jagnje v tej basni o večni ljubezni med hrvaškimi in srbskimi fašisti na škodo Bošnjakov pa je tako postal nemudoma odstavljeni hrvaški veleposlanik.

Kakor da se mu je primeril pijanski diplomatski spodrsljaj, čeprav je v resnici zgolj dosledno upošteval hrvaško politiko do Bosne, napadalno politiko, ki spodkopava prihodnost BiH kot državljanske države pripadnikov treh narodov s sumljivim govoričenjem o domnevnem varovanju tamkajšnjih Hrvatov, kar je hkrati tudi edina diplomatska dejavnost hrvaške vlade. Od tod pogodba s hudičem, ljubezen med Zagrebom in Banjaluko, vse z namenom nadaljnje razgradnje Bosne, od tod celo naklonjenost hrvaških oblasti novemu odvratnemu prikazu tovarištva med predsednikom srbske državice, utemeljene na etničnem čiščenju in najrazličnejših zločinih, in njihovim priljubljenim strankarskim tovarišem Draganom Čovićem. Zgolj formalno so hrvaške oblasti populistično »ostro obsodile« odlikovanje pokojnega oficirja JLA Slavka Lisice, ki je leta 1991 zagrešil vojni zločin v Šibeniku. Kajti tukajšnja oblast, enako kot njen srbski ustreznik, vendarle najbolj ljubi svoje zločince. Tudi zaradi tega je ostala popolnoma neopažena vest, objavljena tako rekoč med proslavo ob dnevu fašistične državice, da je predsednica Hrvaške neko »književnico« odlikovala z redom hrvaškega trilista »za posebne zasluge za Republiko Hrvaško v vojnem obdobju«.

Resnično, o njenih posebnih zaslugah »v vojnem obdobju« obstajajo številna pričevanja, na primer tole Vesa Deretića: »Tolkla me je po rokah in nogah, mi na rokah ugašala cigarete … Potem je vzela gumijevko in me tolkla po ledvicah, dokler se nisem onesvestil.« Ali pričevanje Damjana Tripkovića: »Bil sem v kotu in približala se mi je. Umaknil sem se v drug kot, šla je za mano. Nenadoma, bila je v nekakšni majici, je izvlekla dojko: ’Hočeš malo?’ Takrat sem imel vse telo strahotno razboleno … Umaknil sem se v drug kot, šla je za mano in pri tem zavpila. Kot da je bil to dogovorjeni znak za krvnike, vsi so pritekli noter in me začeli tolči, tako da sem se onesvestil. Sploh nisem bil podoben človeku.« Ali pričevanje Mirka Babića: »Navadno si moral teči v krogu, ona pa je streljala iz pištole ali tolkla s palico, s kosi opeke … bolečine so bile strašne. Vendar ji to ni bilo dovolj, nisi se še niti dobro vrnil v celico, ko je že spet prišla: ’Ven, ven!’ Znova te je začela tolči že na hodniku. Kadar pa je koga pripeljala, je vprašala: ’No, katerega četnika hočeš?’«

Navedena in še več kot 20 pričevanj, overjenih pri javnem zapisnikarju, so pomemben del življenjepisa odlikovane književnice, njenega medvojnega prispevka v vlogi pripadnice vojaške policije pri mučenju vojnih ujetnikov, pa tudi civilistov v vojaškem zaporu Lora v Splitu in izživljanju nad njimi. Med dolgim, farsičnim in nikoli končanim sodnim procesom zaradi vojnega zločina v Lori navedena pričevanja niso bila upoštevana, zato je ta dama medtem postala ne samo pomembna književnica, ampak tudi ponosna nosilka visokega državnega odlikovanja. Za medvojne zasluge. V Lori! In tu nekje, v tem odlikovanju za zločin, se kaže vsa morbidnost hrvaške politike, popolnoma enake srbski. Kot edini, vendar trden vzvod spoštovanja med Hrvaško in Srbijo. Kot odsev nerazdružljivega prijateljstva v zločinu.