Fenomen Šarec

Vlado Miheljak

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«
— Politično prometno pravilo politika Marjana Šarca

»Šest popravnih izpitov je dokaz, da napake popravljam.«
— Marjan Šarec je že v srednji šoli znal popravljati napake

»Novinarka POP TV: Samo stari obrazi, gospod Šarec. Verjetni vaši volivci vas niso volili zato, da bodo gledali iste obraze ...
Marjan Šarec, kandidat za predsednika vlade: Teh imen meni še ni nihče ponudil.
Novinarka POP TV: To so imena, ki ves čas krožijo.
Marjan Šarec: Eh, krožijo ... Veste, kroži marsikaj. Saj že ves čas nekaj kroži.«
— Premierski kandidat Šarec je filozofsko utemeljil fizikalno definicijo kroženja kot krivega gibanja (POP TV, 17. 8. 2018)

»Novinarka POP TV: Zaskrbljeni so tudi gospodarstveniki, zaskrbljeni so tudi obrtniki ...
Marjan Šarec, kandidat za predsednika vlade: Tudi moja žena je zaskrbljena.« 
— POP TV, 17. 8. 2018

Zdelo se mi je, in tudi zapisal sem, da je Marjan Šarec prehodni pojav v slovenski politiki na najvišji državni ravni. Kot je bil Virant, Janković ... kot je navsezadnje bolj ko ne tudi Cerar. Šarec se sicer ni tako meteorsko povzpel na sam preferenčni vrh, a kot zdaj kaže, tudi tako strmega padca kot našteti predhodniki ne bo doživel. Drugi našteti so takoj dosegli najvišjo podporo in jo potem postopoma, a vztrajno izgubljali. Šarec postopoma pridobiva podporo in prav ob zadnjem merjenju (zanesljive) Ninamedie je njegova stranka prehitela mesece vodilno SDS, sam je s prvega mesta lestvice popularnosti politikov izrinil Pahorja in vlada je dobila najvišjo podporo, odkar jo merijo v sedanji obliki. Šarec je res fenomen. Presegel je pričakovanja, ki pa so bila, resnici na ljubo, nizka. A vendar, v čem je v skrivnost uspeha? Komaj v čem. V paleti slovenskih strank in politikov, ki so nagovarjali (samoopredeljeno) levo volilno telo, je že pred časom začelo zmanjkovati orožij proti populizmu, ki veje z desne. Proti populizmu se je z racionalno retoriko težko boriti, zato so kljub razmeroma velikemu potencialnemu volilnemu zaledju počasi izgubljali sapo. In potem se pojavi Šarec. Drugačen od predhodnikov, ki so nagovarjali levosredinsko volilno telo. Poln preprostih misli, modrosti, učenosti. Neredko prav banalnih. Spominja na filmski lik Chancea (Peter Sellers), počasnega vrtnarja, ki se je iztaknjen iz časa in prostora znašel ob pravem času na pravem mestu (gospa iz ameriškega političnega jet seta ga povozi in rahlo poškoduje ter odpelje v razkošno palačo, kjer ga zdravijo in nastanijo). Nosi aristokratske obleke umrlega gospodarja, zagonetno govori v nekakšnih botaničnih in vrtnarskih primerah, kar zveni nadvse strateško, in ves čas prostodušno dopoveduje, da je zgolj vrtnar (Yes, I really am a gardener), na koncu pa Mr. Gardner postane predsednik Združenih držav.

A glej čudo. Zadeva deluje. Lahko bi celo rekli, da so Šarca, ki je obvladal in prevladal nad desnico, izumili na tej isti desnici. Ves čas so ga smešili, da je neizkušen, neizobražen ... pač Serpentinšek. In kar naenkrat je ta kreatura postala slogovno in vsebinsko vodilo, ki je preglasilo vse druge, veliko manj rafinirane populizme.

Pravijo, da se bo pokazala njegova sporna kvaliteta čez čas, ko bodo prišli na plan vsebinski problemi. Da bo padel na vprašanjih kompetence. Ah, dajte no! Kdo je pa že zaradi tega padel? Še Lojze Peterle, ki ga ni razganjalo od kompetenc, ki je nihal med špičastim in okroglim, med vilami in lopato, ni odšel, ker ne bi znal, zmogel, ampak ker je v gneči izgubil politično podporo. Šarec je konceptualno močnejši, saj je znal združiti špičasto in okroglo, vile in lopato, v skupni instrument, s katerim dobro krmari med Scilo in Karibdo, med urbanim in ruralnim, med levim in desnim: na partizanskih mitingih poje partizanske pesmi in v cerkvi bere berilo. Otroke pelje k obhajilu, geje pa pred matičarja ...

Edino, kar ga zares lahko ogrozi, je kadrovska politika. Tako namestitve po njegovem osebnem izboru kot koalicijski kompromisi. Šarec ima na vesti primitivnega nestrpneža in (trenutno) pritajenega Črnčeca. Negativni učinek brezglave namestitve je vsaj za zdaj nevtraliziral s prstom, uperjenim proti državnim podjetjem, ki oglašajo v medijih, ki so arena in trobilo sovražnega govora. Večja zagata in trši oreh so ministri in državni sekretarji, ki so mu jih predlagale stranke. Kjer je presoja kompetence in osebnostne primernosti vezana na koalicijsko trgovino. En tak, vsekakor lažji primer je bil minister Bandelli. Pa še tam se je šla Bratuškova trgovino in barantanje, a je imel Šarec dovolj poguma, moči in manevrskega prostora, da ustavi partnerico s skromno doto. Zdaj, ob smrti sodelavca kulturnega ministrstva, se bo moral ob vprašanju primernosti ministra Prešička in državnega sekretarja, ki so ju sodelavci zelo ilustrativno in konkretno obtožili sistematičnega mobinga, kategorično in nedvoumno odzvati. Ne morem in ne mislim si jemati pravice soditi o resnici vzrokov smrti. A v oči bode »partijnost« sramotne reakcije Židana, ki skrajno cinično reducira celotno tragično zgodbo na devetkratni neupravičeni prevoz inštrumenta – kot da je to problem, ne pa huda obtožba mobinga!? Ali denimo Fajonova, ki na evropskem parketu dela dobro, zastavlja prava vprašanja in odstira realne probleme, doma pa vselej, ko gre tudi za zelo hude vsebine, ki se tičejo njene stranke, njene koalicije, njenega predsednika republike, obmolkne in zataji. Židan in Fajonova kažeta s prstom na medije, ki da širijo laži, čeprav Židan poudarja, da je treba resnico šele raziskati. Medtem ko ju skrbi predvsem za integriteto stranke in njenih mož, pa je en človek mrtev.

Pravzaprav je vseeno, ali se bo Šarec lotil problema in koalicijske stranke z vilami ali lopato. Izogniti se temu ne bo mogel.