Logika škandala
Krize institucij po navadi res pripeljejo do sprememb, ampak to niso nujno spremembe, ki bi si jih želeli
Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.