Šarčeva dilema
Nemški gospodarski minister Peter Altmaier je ta teden predstavil na začetku mandata napovedano zakonodajo, s katero bo Nemčija začela varovati svoja podjetja pred tujimi prevzemi. Čeprav Altmaier poudarja, da gre predvsem za tehnološka podjetja, gre dejansko za načrt, kako obvarovati strateška podjetja, katerih poslovanje in ravnanje vpliva na nemško gospodarstvo kot celoto. Tveganja ne pomenijo le azijska podjetja, ki želijo pridobiti dostop do intelektualne lastnine nemških visokotehnoloških podjetij, ampak tudi druge močne korporacije in skladi, ki so danes tako veliki, da jim ni težko pridobiti pomembnih in celo obvladujočih položajev niti v največjih nemških gigantih.
Tega za vlado izjemno pomembnega projekta Altmaier ni predstavil mimogrede, ampak kot del industrijske strategije države do leta 2030. Danes pač razvoja države ni mogoče več razmejiti od lastnine podjetij. Nadzor nad lastništvom v ključnih podjetjih v času poglobljene globalizacije, ko podjetja obvladujejo razmeroma neotipljivi lastniki brez imen iz davčnih oaz, postaja ključna dejavnost državnih vodstev, s tem področjem se danes tudi najintenzivneje ukvarjajo obveščevalne službe. Družbe postajajo namreč tako velike, da lahko ravnanje ene same v neki državi bistveno opredeljuje njen gospodarski in politični položaj. Z drugimi besedami: Merklova dela tisto, kar je še včeraj veljalo za agendo antiglobalistov, gre proti vsemogočnemu trgu, da bi tako zagotovila neodvisnost svoje sicer izjemno močne države. Če Merklovo in vodilne nemške politike to tako zelo skrbi, kako bi moralo to skrbeti šele vodstva majhnih držav. Danes pač nasproti državnim vodstvom ne stojijo več druge države, ampak zelo pogosto kar korporacije. Katerakoli izmed največjih korporacij lahko državo, kot je Slovenija, dobesedno kupi v celoti. No, s tem se sicer ne ukvarjajo, a finančno to zmorejo, tako močne so.
Javna razgrnitev načrta nemške vlade in njenega gospodarskega ministra Altmaierja se je časovno ujemala s paniko glede Mercatorja, ki jo te dni zganja slovenski gospodarski minister Zdravko Počivalšek. In da ne bo nesporazuma: Počivalšek ima popolnoma prav. Mercator se je znašel v zelo kočljivem položaju, pri čemer je izredno pomemben sistem, lahko bi rekli kar ena od hrbtenic slovenskega gospodarstva in s tem tudi države. Kot pravi ekonomist Bogomir Kovač v svoji kolumni: »Hrvaška je po slabih dveh letih z Agrokorjem izvedla primerljiv manever kot Slovenija z NLB v devetdesetih letih, za svoje družbe ustvarila novi Agrokor, Mercator je pustila pri starem. Negotovost in tveganja so zato za Mercator večja. Mercator potrebuje strateškega, dobrega in stabilnega lastnika, pravijo. Agrokor, stari ali novi, to kajpada ni, ne leta 2014 in ne 2019.« A žal je bila vehemenca ministra Počivalška, ki je poudarjal na eni strani deset tisoč delovnih mest in na drugi odvisnost slovenske predelovalne industrije od Mercatorja, polovičarska in kratkotrajna. Prejšnji teden je še govoril o podjetjih v pretežni državni lasti, ki bi lahko bila kupci, potem je postal previdnejši. Se je prestrašil? Naj navedemo njegovo izjavo za Večer iz tega tedna: »Vidimo samo dva možna izhoda, in sicer, da pride v morebitni pozitivni sanaciji do dogovorne rešitve s strani bank in slovenskih akterjev, da bo lahko Mercator posloval naprej, podobno kot ga je doslej pred insolventno mamo ščitil lex Mercator. Druga rešitev je boljša možnost, če bomo lahko vzpostavili pogoje za to, da za Mercator pridobimo novega lastnika.« Kaj bi moralo slediti temu stavku? Seveda odločitev države, da se bo neposredno in posredno, torej prek vseh javnih skladov in sredstev, vključila v nakup te družbe. Vendar si tega Počivalšek seveda ne upa niti izreči. Nasprotno, v maniri vseh preteklih vlad govori, kot da računa na dobre sile in vile, ki bodo opravile to delo: »Država ne bo kupovala Mercatorja, kot je bilo te dni večkrat slišati. Zaznavamo pa dovolj interesa poslovnih in finančnih vlagateljev, ki so v stanju Mercator prevzeti ter ga finančno, poslovno in logistično prestrukturirati. V to, ali bo zraven tudi kako domače podjetje ali ne, se kot minister ne spuščam.«
No, če se je minister spustil že do tukaj, bi bil morda čas, da se spusti do realnosti: v tej državi je le vlada tista, ki lahko izpelje nakup Mercatorja. In le vlada je tista, ki lahko prevzame to nase. Le vlada je tista, ki lahko organizira paradržavna podjetja in jim zapove, da kupijo vsako določen delež v Mercatorju. Nikogar drugega ni. In če pogledamo Hrvaško, kdo je to naredil tam? Vlada. In kaj sprejema nemška vlada? Zakonodajo, da bo lahko država kupovala strateška podjetja, ko bo presodila, da je to pač nujno.
Seveda pa minister v tem ne more biti sam. To mora biti pač odločitev vlade. Javna in transparentna. In brez slabe vesti. Ker s tem ni nič narobe.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.