Janševi demoni

Vlado Miheljak

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Zato bom predlagal vladi, da prizna za začasnega predsednika Venezuele predsednika nacionalne skupščine Venezuele, gospoda Guaidója ... Predvsem pa Slovenija tukaj mora odreagirati tako, kot je prav. Da torej zaradi pomoči ljudem, zato da se bosta v tej državi vzpostavili vladavina prava in demokracija ... kot nosilca oblasti priznamo tistega, ki lahko in želi čim prej sklicati nove volitve. Da se vzpostavi legitimna oblast ...«
— Zunanji minister Miro Cerar o tem, koga moramo Venezuelcem izbrati za predsednika in zakaj (STA, 5. 2. 2019)

»A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«
— Jadranka Rebernik je spomnila, da je bil Janez Janša krivično izključen iz partije (Utrip TVS, 2. 2. 2019)

»Nocojšnja večerna molitev: Nebeški oče, zahvaljujem se ti za novinarko Jadranko Rebernik in za vse ostale novinarje, ki se trudijo ljudem prinašati Resnico in o zadevah pravično poročajo ...«
— Vernik in kandidat SDS Dejan Skvarč na Facebooku

»Za levuha je resnica kot križ za vampirja @RTV_Slovenija«
— JJ na Twiterju (3. 2. 2019)

Groza. Namesto da bi se ukvarjali s slovensko aktualno politiko, se ukvarjamo s slovensko politično folkloro, ki ponekod prehaja v patologijo. In namesto da bi se ukvarjali s ključnimi notranje- in zunanjepolitičnimi temami, se ukvarjamo z bizarnostmi. Tako se, denimo, ne ukvarjamo dovolj s slovensko zunanjo politiko, ki se pogreza v živo blato. Pa bi se morali. Namreč, zunanji minister Cerar že uveljavlja napovedano grožnjo zbalansiranja zunanje politike. To praktično pomeni usklajevanje slovenskih zunanjepolitičnih pobud in pozicij z ameriškimi. Kar se je vselej pokazalo kot recept za katastrofo. Tako se Cerar pridružuje iniciativi »dogovorne demokracije«, kakršno vseskozi, v času Trumpa pa še posebej, prakticirajo Združene države. Tako dogovorno demokracijo v teh dneh vadijo v Venezueli. Pač, ker je predsednik Venezuele slab, ga je treba zamenjati. Da je slab, sicer ni nobenega dvoma, a dvom ostane ob tem, da ima kdorkoli pravico, da ga od zunaj zamenja; da si svojega predsednika in oblasti ne izberejo Venezuelci po lastni meri in lastni želji, ampak jim ga izberejo tretje države, na čelu z ZDA. Najbolj bizarno ob tem pa je Cerarjevo sklicevanje na nujnost vzpostavljanja vladavine prava in demokracije v Venezueli. Blamaža za pravnika, sramota za državo, ki jo kot zunanji minister zastopa.

O. K. Koruptivni Madurov režim morda izgublja legitimnost, a na volitvah je mogoče preverjati le legalnost. Navsezadnje je tudi Cerar hitro izgubil legitimnost kot velik kapital predzadnjih volitev, pa je do naslednjih legalno vladal. In če smo že pri vprašanju legitimnosti, Madurov predhodnik Hugo Chavez, populist, ki se je, dokler so iz naftnih vrelcev pritekali dolarji, razmeroma uspešno spoprijemal z revščino, elementarno zdravstveno oskrbo, univerzalno dostopnostjo izobraževalnega sistema itd., je imel visoko stopnjo podpore. Sistem ni bil demokratičen, a je bil legitimen. In paradoksno, prvič so ga (začasno) spodnesli z oblasti z vojaškim pučem. Pučem, ki ni bil sporen za tiste, ki jih danes moti nedemokratični Madurov režim.

Medtem ko Cerar brez posledic sramoti državo, pa se ukvarjamo z osebnimi travmami in patologijami vodje opozicije. Smo kot družina, ki je celotna ujeta v alkoholikov patološki scenarij. Razlika med alkoholikom in ostalimi družinskimi člani je le v tem, da si prvi v ekscesnem in kroničnem pitju organizira užitek sam, člani pa si z njim delijo zgolj travmo. Lahko si sicer predstavljamo, kako se počuti Janša, ki je svojo podobo in svojo politično kariero zadnjih trideset let gradil na antikomunizmu, ko se vsako jutro iz sanjskih svetov prestavi v realnost, ki jo zaznamuje njegova komunistična preteklost. On, ki je brezglavo, predano, fanatično sledil nekemu enoumnemu sistemu, drugim govori (dobesedno), da so »levuhi«. On, ki ne more zagotovo vedeti, ali je bivši komunist, ki sladko sanja, da je bil vseskozi demokrat, ali demokrat, ki ima moreče sanje, da je bil komunist. In verjetno ne more poljubno razveljaviti travmatičnega dejstva, da je čisto zadnji bivši komunist na čelu kake parlamentarne stranke. Jedro njegove stranke prav tako sestavljajo pretežno bivši, zelo aktivni in predani člani in simpatizerji partije. Černač, Brezigarjeva, Zver, Gorenak, Krkovič, Ramšakova, Šircelj ... Ne samo, da so iz partije prepozno izstopili, Šircelj je, denimo, v partijo vstopil leta 1985, ko so že potekali zaključni boji demokratizacije.

O. K. Partija je usoda. No, ne za tiste, ki se ne sramujejo, ki ne zanikajo, ki z lastno preteklostjo nimajo težav, ampak za tiste, ki s sprenevedanjem ali z amnezijo rešujejo zagato. Veliko držav je obračunavalo s komunistično preteklostjo z bolj ali manj dosledno lustracijo. Pri nas tega ni nihče zares zahteval, ker bi – paradoksno – z lustracijo politično odrezali desno, protikomunistično opozicijo. Lobotomija ne pride v poštev. Morda zato preostane vzvraten proces, ki bi pripeljal do katarze in redukcije travme. Namreč kolektivna vrnitev oz. sprejem vseh teh osebkov nazaj v partijo in nato razglasitev splošne abolicije. A abolicija ni pozaba.

Sigmund Freud je kratki sestavek v tako imenovanih tehničnih spisih (Schriften zur Behandlungstechnik) naslovil z Erinnern, Wiederholen und Durcharbeiten, kar je pravzaprav enovrstični recept psihoanalitične kure: partijo je treba priklicati nazaj v zavest, jo ritualno obnavljati, da bi jo lahko predelali. Ne pozabili! Na vsakem koraku, znova in znova ga je in jih je treba spomniti: bil si, bili ste v partiji.

Šarec je pred kratkim deloval kot terapevt. Rebernikova kot pobegli simptom.