Državljanska beda

Heni Erceg

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Hrvaška

V vseh boljših restavracijah, vemo, veljajo posebna pravila glede oblačenja, zato vas bo natakar v njih takoj opozoril, da niste primerno oblečeni, in vas, z izrazi obžalovanja, pospremil k izhodu. Nekaj podobnega velja tudi za splitsko Rivo, kamor se v soboto – v sicer popolnoma izpraznjeno mestno središče, razprodano v imenu boga turizma in »apartmajizacije« – zlije velikanska množica meščanov; tam skrbno oblečeni in naličeni pijejo kavo in se smehljajo v kamere številnih mobilnih telefonov. Tistega jutra pa se je skupina mladeničev oblekla popolnoma neprimerno in v svoji nevednosti izbrala ravno eno od najimenitnejših mest na Rivi, zato je natakar fante, kakopak, ljubeznivo opozoril, da je izbira oblačil neprimerna za njegovo kavarnico, in takoj so se napotili v kak manj imeniten gostinski obrat. A k vragu, bilo je prepozno in bilo je zaman. Takoj so bili tam tudi tisti, ki so v napisu na majicah, ki so jih mladeniči nosili pod jopiči, prepoznali nedopustno izzivanje, še več, nacionalno onesnaženje. Vaterpolisti beograjske Crvene zvezde so nosili majice z znakom kluba, ko so se pred tekmo s splitskim Mornarjem odločili še malo naužiti mitskega in – kot pač v vsaki legendi – lažnega gostoljubja domačinov, saj so v resnici le kako minuto za tem občutili pesti, kovinske palice in domoljubni bes nasilnežev. Dva sta se rešila z begom v Dioklecijanove kleti, tretji je stekel v napačno smer: pred njim morje, za njim norec, ki vihti morilsko gorjačo, zato se je pognal v vodo. Kot iz uma je s sebe potegnil »sporno« majico in vpil: »Črnogorec sem!« S tem je zadel samo bistvo nasilništva, katerega tarče so še zdaj, milijon let po vojni, predvsem Srbi. Pozneje so ugotovili, da je dobil poškodbe glave, moštvo Crvene zvezde je zapustilo Split, tekme niso odigrali, številni posnetki dogodka pa so preplavili medije. Posnetki, ki so jih voajersko napravili sami meščani. Tisti gostoljubni meščani Splita, ki so mirno opazovali ves ta nasilniški metež, mladeniču pa je na pomoč, ko je lezel iz vode, priskočilo eno samo samcato dekle, pa še to ob pripombi tam stoječe someščanke: »Vendarle je četnik!«

Toda bistvena za to mučno zgodbo o bedi nacionalizma ni skupina pomilovanja vrednih moških, ki domoljubje dokazujejo z nasiljem, ampak nemo opazujoča množica meščanov, med katerimi se ni našel niti eden, ki bi kretenu, s kovinsko palico dirjajočemu za mladeničem, preprosto podstavil nogo. Da bi se mu vse sprevrženo hrvaštvo skozi razbite zobe razsulo po tleh. Toda ne, molk v navzočnosti zla je usodna odlika tega naroda, gre za državljanski molk, s kakršnim so Splitčani opazovali, kako podivjane horde izganjajo njihove sosede, ženske in otroke, iz njihovih lastnih stanovanj v mestu, v katerem se je tudi vojskovalo izključno za kvadraturo stanovanj meščanov srbske narodnosti. Molk, v katerega je bilo po osvoboditvi Hrvaške zavito množično odhajanje »meščanov« Splita z avti in vlaki v Knin, kjer so hiše in stanovanja pregnanih Srbov »osvobajali« hladilnikov in televizorjev. Molk, ki je več let ležal nad tem, da so »meščani« Splita za konec tedna hodili v vojni zapor Lora in se tam, tako za zabavo, bolno naslajali ob pretepanju zaprtih srbskih civilistov, pogosto svojih someščanov.

V državi, v kateri nacionalizem ni glavno merilo človekove vrednosti, ne bi potrebovali kakega posebnega državljanskega poguma za obrzdanje nekaj nasilnežev, tu pa … Tu je politik in član mestne uprave rekel, da so bili vaterpolisti v resnici sami krivi, ker so se »šopirili po splitski Rivi v dresih Crvene zvezde, češ ’poglejte nas, kakšni hrusti smo, nihče nam nič ne more’«. In ker se desničarji pri upravičevanju fašizma vedno izkažejo za precej omejene, je tudi ta splitski retardiranec dodal zgodbo o domačih vaterpolistih, ki so med obiskom v Beogradu, »da bi se izognili provokacijam«, v restavraciji govorili »srbsko«, a jih je natakar kljub temu razkrinkal kot »ustaše v kotu«, se pri tem nasmejal, jim dobro postregel, nato pa jim plačal še pijačo. Tam v Beogradu jih torej niso pretepli, čeprav so vedeli, da so »ustaši«, tako da je politični omejenec z zgodbo zgrešil bistvo. Ostalo pa je njegovo odkrito podžiganje k fašizmu, zaradi česar mu zagotovo ne bo treba odgovarjati pred svojo partijo na oblasti. »Eh, ’delije’, dragi, prepričan sem, da bi se, če bi se lepo v miru sprehodili po Rivi in napravili nekaj selfijev, potem kurčili pred prijatelji v Beogradu, da ste se po središču Splita sprehajali v dresih Zvezde, pa vam ni nihče nič mogel, ker ste ’močni’, ’ogromni’. Zdaj pa jim lepo pripovedujte, kakšno je morje februarja.«

Takšno je torej sporočilo politične oblasti v Splitu – odlična spodbuda za vnovično nasilje in priporočilo državljanom Srbije, naj se odločijo za mimikrijo in sporazumevanje v angleščini, če se hočejo med obiskom na Hrvaškem izogniti udarcem ali ugotavljanju, kakšno je morje februarja. Sama imam iz Beograda takšne izkušnje, da čeprav vedno in povsod govorim v splitskem narečju, še nikoli nisem doživela kakih podobnih neprijetnosti kot v rojstnem mestu. Kajti nacionalistično nasilje je vgrajeno v tukajšnjo družbeno matrico, zato pretepači zagotovo ne bodo deležni nikakršnih resnejših kazni. Predsednica države in propagatorica desničarskega besa pa je svoj cinizem dokazala z blodnim govorjenjem o »nesprejemljivosti nasilja« in zahvalo meščanom Splita, »ki so se takoj postavili v bran tem vrednotam«. Katerim vrednotam? Kako so se postavili v bran? Z molkom!