Vmesni svet

dr. Bogomir Kovač

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Münchenska varnostna konferenca je nekakšen varnostni Davos. Nemci so nosilni organizatorji tu in tam, politični voditelji so domala isti, finančne ministre zamenjujejo obrambni, namesto menedžerjev so tu generali, precej manj je civilne družbe. Razpad mednarodnih varnostnih struktur je letos še jasnejši, nasprotja med ZDA, Kitajsko in Rusijo nevarnejša kot kadarkoli. EU se ukvarja sama s seboj, ZDA razgrajujejo svojo globalno liberalno ureditev, Azija postaja torišče novega sveta. Retorika hladne vojne je postala nova politična normala, vrtinci trgovinskih vojn ogrožajo ekonomiko globalnega gospodarstva. Dvoličnost lažnega miru v ureditvi, ki je skoraj več ni, vse bolj kaže nasilni obraz sprevrženih oblasti. Kdo naj zbere te politične razbitine, kako sestaviti puzzle nove mednarodne ekonomske ureditve, kot veleva moto letošnje varnostne konference?

Očitno je praznina globalnega političnega voditeljstva zgolj druga stran zadreg nove mednarodne ekonomske ureditve. Münchenska varnostna konferenca praznuje letos petinpetdesetletnico. In tukajšnja varnostna zgodovina ni kar tako. Leta 1938 so tod podpisali slavni münchenski sporazum zahodnih držav s Hitlerjem glede Sudetov, ki je legitimiral začetek druge svetovne vojne. Leto dni pred paktom o nenapadanju Ribbentrop-Molotov, ki naj bi po mnenju slovenske desnice kontaminiral naše komuniste v NOB. Danes vemo, da so političnovarnostni problemi samo druga stran ekonomskih. Velike gospodarske krize torej ni konec, ima samo drugo, nevarnejšo obliko. Na eni strani globalno tržno ureditev razbijajo vzhajajoči ekonomski nacionalizmi, na drugi politično ureditev maje vedno izrazitejši politični separatizem. Nič novega, svet je leta 1914 obsegal 59 držav, leta 1950 že 89, danes jih šteje 195. In proces očitno ni končan, ne na območju Kavkaza in Srednje Azije, ne na Balkanu in tudi v Zahodni Evropi, od Belgije in Španije do Velike Britanije, da o Afriki in Aziji ne govorimo. Na evropskih volitvah 2019 bo sodelovalo več kot 40 nacionalističnih, avtonomističnih in secesionističnih strank. Svet je danes bližje političnim delitvam kot ekonomskemu združevanju.

Svet se torej drobi in ne gosti. EU je stavila na ekonomsko združevanje, toda ostala je brez ključne politične in varnostne unije. Nima lastne zunanje politike in vojske, skupne obrambe meja, ostaja mehka integracija suverenih držav. Tržna logika (skupni trg, pretok kapitala, celo dela) gradi na svobodi posameznika, skupne politike (fiskalna, monetarna, zunanja politika, obramba …) zahtevajo skupno demokracijo. EU ni zmogla niti konfederalne centralizacije niti regionalne subsidiarnosti, manjka ji demokratična legitimnost. Zato je danes EU kljub ekonomski moči neuporaben globalni politični torzo.

Tudi avtoritarna vrnitev velikih sil, ZDA, Kitajske in Rusije, njihove trde moči, ni prava rešitev. V multilateralnem svetu političnih in poslovnih mrež nihče ne more gospodovati, ne z ekonomsko močjo (ZDA) in ne z vojaško grožnjo (Rusija), ne zadostuje niti avtoritarno združevanje obeh (Kitajska). Toda Rusija in Kitajska se politično in vojaško povezujeta, ogrožata ameriški in evroatlantski ekonomski primat. ZDA želijo ohraniti globalno vlogo s prisilno razgraditvijo stare ureditve, redefinicijo zavezništev. Ekonomsko vojno so napovedale Kitajski in Rusiji, za ostanek sveta, tudi EU, zadostuje vojaška prevlada. Za ZDA je novo strateško območje Pacifik, Afriko prepuščajo Kitajcem, EU naj bi z Natom urejala svoje zaledje od Baltika do Balkana in Srednjega vzhoda. Mir je dobil ceno, ki jo ZDA zaračunavajo svetu, tudi EU.

Ekonomsko so reči jasne. Carine so glede učinkov trikrat močnejše od valutnih sprememb, zato so temeljno Trumpovo ekonomsko orožje. Toda negativni učinki carin so na dolgi rok pogubni za konkurenčnost, hitreje sprožijo tudi recipročne ukrepe drugih. Zato trgovinske vojne ne prinašajo zmagovalcev, temveč zgolj poražence. Podobno velja tudi za ekonomske sankcije, ki večinoma niso uspešne. Ekonomska orodja so torej šibkejša, kot pričakujejo ZDA, ločeni sporazumi reči zapletajo, kot dokazuje brexit, pa tudi sedanja pogajanja med ZDA, Kitajsko in EU. Sprememba svetovne ureditve je dejansko postala notranjepolitično vprašanje ZDA.

Morda je največji poraženec političnovarnostnih dilem prav EU, ki ni sposobna nastopati kot globalni politični akter. Preprosto ne zmore izpostaviti svojih prednostnih nalog, mehke moči človekovih pravic, socialne pravičnosti, obvladovanja podnebnih sprememb in vključujočega razvoja. Ohranja pri življenju Nato, ki je bistvo politične nadvlade ZDA v EU, tudi pri globalnih operacijah in nakupih orožja. Topovi so tudi tukaj že postali maslo, EU pa se je povsem izgubila v močvirju lastnih sprevrženosti in nemoči. Nedosledna je do notranjih delitev držav, kršitev človekovih pravic, prava in dogovorov, varnostno in socialno vprašanje migracij jo je povsem razbilo. Nove evropske varnostne sile, PESCO, EDA in Macronova intervencijska iniciativa EI2, so zato še večji papirni tigri kot sloviti protikrizni finančni mehanizmi. EU je žal šibak člen nove globalne ureditve.

Balkan je ena do regij, kjer sta ekonomska blaginja in politični mir najbolj vsaksebi. Vsakršno novo prikrojevanje meja (Srbija, Kosovo, Makedonija, BiH …) je tu lahko usodno. Prva svetovna vojna se je začela tukaj, druga v Srednji Evropi, Slovenija je tu vmesni svet. Bolj jo ogrožajo sosednje države kot globalne sile. Tajaniju se v Bazovici ni zareklo, Slovenije ne ogroža toliko Rusija ali Kitajska, bolj same članice EU okoli nas, tudi Nato kot dežnik sumljivega gospostva. Tu je kost slovenske varnosti, dilema naše vojske in oborožitve, ki je ne dojamemo. Toda Slovenija letos gosti političnovarnostno pobudo Tri morja, ki je interesno bližja Washingtonu kot Bruslju. Zanjo zadostuje tudi polovica Piranskega zaliva.