Grega Repovž

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Odvisniki

Staš Zgonik in Jure Trampuš v tokratni naslovni temi pišeta: »Za politike z omejenim mandatom je resno zmanjševanje izpustov prezahtevna naloga. Fosilna goriva še vedno preveč učinkovito poganjajo gospodarsko rast, da bi se jim bili pripravljeni odreči. Če bi želeli globalno segrevanje ozračja v primerjavi s predindustrijsko dobo zadržati pod dvema stopinjama Celzija, bi morale emisije toplogrednih plinov v prihodnjih desetih letih pasti za približno 25 odstotkov, do leta 2070 bi morale povsem izginiti.« A bistven je stavek: Fosilna goriva še vedno preveč učinkovito poganjajo gospodarsko rast, da bi se jim bili politiki pripravljeni odreči.

Mediji se že desetletja borijo, da bi naredili okoljske teme atraktivnejše. Britanski Guardian je ob koncu prejšnjega desetletja najel celo posebno ekipo kreativcev, ki se je ukvarjala zgolj s tem – niso bili uspešni. Tudi zelene stranke so bile desetletja v pretežno prostem padu. A zadnja leta se dvigajo. Vse več znakov je, da prihaja do preloma, da široka javnost dojema, kako resne so razmere. A da se bodo politiki začeli drugače vesti, je dejansko le en način: morajo se začeti bati ljudi. Javnost jim mora pokazati zobe in jim predati jasno sporočilo: Če niste sposobni resno iskati in najti alternativ temu onesnaževanju v imenu gospodarske rasti, če to ne postane vaša prioriteta, ste v naših očeh nesposobni, zamenjali vas bomo, odnesli vas bomo. Treba se je razjeziti, razbesneti ... In biti trmast. To je edini način.

Vse več ljudi se zaveda, da morajo sami prispevati k nižjemu onesnaževanju planeta. Ljudje so se dejansko začeli odrekati, po malem, a začelo se je. Še lani je bila debata o nujnosti zmanjšanja porabe mesa v imenu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov sprejeta kot stališče norih veganov, letos je ta debata splošna in navade se spreminjajo. In prav to, da so se ljudje začeli odrekati morda na prvi pogled drobnim navadam, je začelo vzpostavljati v njih pričakovanja do politike. Zelo verjetno projekt lakirnice Magna danes ne bi šel več tako zlahka skozi javno debato, kot je šel pred tremi leti. A to ni dovolj: postati je treba jezen in trmast. Zahtevati je treba zakonodajo, ki zmanjševanje emisij toplogrednih plinov zapoveduje in je ni več mogoče nadomeščati z denarjem – kakšen ogaben nateg se danes zdijo okoljski kuponi, s katerimi industrija dejansko odkupuje svoje neizvajanje zmanjševanja emisij.

Čez teden dni bodo po vsej Evropi, pa tudi drugod po kapitalističnem svetu, protesti mladih proti onesnaževanju. Nastali so na pobudo deklice, a treba jih je vzeti kot dolžnost, kot obvezo. Pač, tudi državljani Zahoda smo ta problem odlagali, ga prelagali na jutri in zdaj je treba določiti dan, ko se s tem začne resno. In zadeva ne bo neboleča. Zahteva resno spreminjanje našega življenjskega sloga in hkratno izstavljanje računa politiki, da naredi še več. Kapitalistična družba je izrazito dvolična, zasvojena s svojim življenjskim slogom, bolna v prenažiranju, tej nenasitnosti po ugodjih in lagodnostih, in seveda odlaganju tega, kar je tako evidentno. A neki dan je treba določiti za mejnik, ko se pač družbe in posamezniki začnejo boriti s svojo odvisnostjo. Obravnavajmo zadevo kot bolezen. Ker tudi je. Zahodna družba je bolna, pri čemer pa razredne dimenzije ni mogoče zanemariti.

Boj za okolje je namreč razredni boj, boj za okolje ni samo boj zoper emisije toplogrednih plinov, ampak je avtomatično to tudi zahteva za razgradnjo kapitalizma – ker kapitalizem je tisti, ki nas je zasvojil (in pri čemer smo seveda sodelovali), naše potrošništvo je pač način, s katerim se zagotavlja gospodarska rast, ki uravnava (torej povečuje) našo lakoto, pogoltnost.

Mladi nastavljajo ogledalo temu načinu življenja. Ne govorijo o kapitalizmu, a zahtevajo dejansko nov politični sistem. Zahtevajo odpoved gospodarski rasti kot merilu uspeha in merjenja, ker je to pač edini način izpolnitve teh zahtev. A na drugi strani je zid, ki ga bo težko zrušiti. Vladajoča koalicija že drsi v udobni neoliberalizem in paktiranje s kapitalom – kako sladke besede kapitala in lakota po uspehu, ki jo zagotavlja gospodarska rast, vedno najdejo mesto v vladnih dvoranah. Kakšno je stanje slovenske politike, so pokazale predstavljene liste vladajočih strank za evropske volitve: najmočnejša LMŠ na evropske volitve odhaja s praznimi obrazi (to je očitno naslednja stopnja po novih obrazih). In to v trenutku, ko gre za obstanek Evrope, v trenutku, ko se po Evropi plazi novofašizem – ko bi morali v evropski parlament pošiljati najmočnejše ljudi, kar jih nacija premore. Od teh politikov je nemogoče pričakovati, da bodo sami od sebe razumeli sporočilo prihajajočih protestov. Zato bodo morali biti ti dolgotrajni, vztrajni, jezni in množični. V teh politikih se bo nekaj premaknilo šele, ko jih bo strah, da ne bodo dočakali niti konca mandata.