Brexit po evropsko

Janko Lorenci

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Kolumna

Razplet brexita ostaja negotov. Ta čas še najbolj diši po odlogu dokončne odločitve. A položaj je zdaj drugačen kot po nesrečnem referendumu leta 2016. Takrat se je zdelo, da je izstop edina možnost. Zdaj bodo morda razpisali še en referendum, kraljestvo pa celo utegne ostati v EU. Hkrati je že očitno, da bi izstop škodil obema, Veliki Britaniji in Uniji. Po nekaterih ocenah ima Otok zaradi brexita že zdaj več škode, kot naj bi znašale obljubljene koristi izstopa.

V sedanji zmešnjavi se je dobro vprašati, zakaj je do brexita sploh prišlo. Nekaj je storila tradicionalna otoška shozofrenija v zvezi s povezovanjem s celino. Prepričljiv dodaten odgovor ponuja študija T. Fetzerja z Univerze Warwick, ki kaže, da so za izstop glasovale zlasti slabše razvite regije, v njih pa predvsem socialno šibki in manj izobraženi ljudje. Tisti, ki jih je najbolj udarilo vladno zategovanje pasu (austerity) po izbruhu krize leta 2008. Z njim je britanska vlada oklestila socialne in podobne izdatke, da bi zakrpala razsuti finančni sistem. Brez tega krčenja bi se referendum verjetno iztekel drugače, pravi študija.

Podobno kot britanska vlada so ravnale vlade po vsej Uniji. V tem smislu lahko rečemo, da se je brexit zgodil vsej EU s Slovenijo vred. Le da so se nezadovoljstvo, strah pred socialnim zdrsom in jeza na politiko izrazili drugače – brez izstopa, a z mogočnim vzponom populistov in skrajne desnice.

Skratka, veliko krizo so »zdravili« predvsem na račun množic – na hitro se je zgodilo tako rekoč kontinentalno prelivanje premoženja od manj premožnih k premožnejšim. Znova je torej zmagal neoliberalizem – tisti, ki je s hlastanjem po dobičkih, tiskanjem denarja in napihovanjem balonov krizo zakuhal. Posledice se kažejo na politični, ekonomski in psihološki ravni. Neenakost se je še povečala, politična stabilnost zmanjšala, družbena atmosfera je postala konfliktnejša, etablirana sredinska politika izgublja teren, nekatere dozdevno večne stranke – na primer francoski socialisti – so izparele kot luža v poletni vročini. Politični oder se je divje zamajal povsod – na razvitem severozahodu, stagnirajočem jugu in ranljivem vzhodu Evrope. Tu, na tem našem, za »staro« Evropo manjvrednem vzhodu (Hunt ni kar tako bleknil, da je Slovenija nekdanji sovjetski vazal), demokracijo marsikje sistematično spodkopavajo, toda take sporne, avtoritarne članice, na primer Poljska in Madžarska, o izstopu ne razmišljajo, saj imajo od Unije otipljive koristi.

Pretresi v članicah so neizbežno proizvedli krizo Unije. Res obstajajo tudi pomirljiva znamenja: težavni brexit članice, ki jih mika posnemati Britanijo, od tega odvrača, podpora evroprebivalstev Uniji se celo veča, vzpon populistov in skrajne desnice je, kot se zdi, vsaj začasno dosegel vrh. V evroparlamentu in komisiji bo tudi po majskih volitvah najverjetneje prevladovala etablirana sredinska politika, bo pa oslabljena in prisiljena sklepati nova zavezništva.

A prav ta sredina je povzročila družbeno in politično krizo v nacionalnih državah in uniji. V spopadu s populisti igra na karto manjšega zla in rada kriči »primite tatu«. Da je manjše zlo kot populisti in skrajna desnica, drži, toda njihov vzpon je zakrivila prav ona. Pri tem je malo znamenj, da se je pripravljena spremeniti. To pomeni, da se bo krizno brbotanje nadaljevalo.

Zgodba se je, nekoliko specifično, ponovila tudi v Sloveniji. Janša je pred krizo zelo pregrel gospodarstvo, kasneje pa težave gasil z zloglasnim zujfom, našo varianto austerityja. Tudi druge koalicije so krizo »zdravile« z zategovanjem pasu in klestile izdatke za socialo, kulturo, znanost, še potem ko smo že začeli gospodarsko rasti. Tudi zato tako nezadovoljni volivci, nezaupanje v politiko, vedno novi, a praviloma hitro odpisani obrazi. Sedanja vlada je prva, ki je nakazala, da tako politiko opušča. Šarčeva priljubljenost je poleg njegovih osebnih značilnosti tudi izraz mnenja, da se tokrat na vrhu vlada pravičneje.

Nakazana davčna reforma, ki daje več premožnejšim, to mnenje problematizira, vsekakor pa potrjuje, da so koalicija, vlada in Šarec sam daleč od politične, ideološke, nazorske ... enovitosti in s tem doslednosti pri aktualnih in razvojnih usmeritvah. V osnovi so podobni opisani evropolitični sredini, ki je, kot rečeno, veliko krizo zakuhala, potem pa se je lotila tako, da se kriza samoobnavlja. Tudi zunanji impulzi ostajajo enaki: ni naključje, da nas komisija, ki je Slovenijo arbitrarno prisilila v razprodajo bank itd., zdaj svari, da je proračun preradodaren in premalo varčevalen. To pomeni, da se je v glavah vrhov Unije kljub krizi in njenim dramatičnim posledicam spremenilo malo ali nič.

Vendar je na Zahodu tudi kaj novega. Med demokrati v ZDA se prebija zamisel o Zelenem New Dealu, s katerim bi med drugim ostro (kar do 70 odstotkov) obdavčili superbogate. V Nemčiji liberalni Die Zeit piše, da po svetu nastaja resen odpor proti kapitalizmu in neoliberalizmu. Letos v Davosu doslej prevladujočih neoliberalnih ekonomistov skoraj ni bilo, bili pa so taki (Winnie Byanyima), ki so zbrani eliti govorili: »Večina realnega bogastva nastaja na dnu, ustvarja ga delavski in srednji razred, na vrhu pa je ogromno uničevanja bogastva in izkoriščanja.« Državne barke je mogoče dobro krmariti tudi s tako miselnostjo. Portugalski socialdemokrati so odpravili znižanje plač in pokojnin, zvišali davke na dohodke, dediščino in nepremičnine ter prinesli razdejani deželi blagodejno gospodarsko okrevanje, sebi pa veliko priljubljenost. Skratka, dovolj je blefiranja o blagodejnosti vitke države in nizkih davkov, o tem, da bogatenje bogatih bogati tudi vse druge. To so laži.