Nevidni tretji

Vlado Miheljak

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Dva leva

»In zelo me je zmotilo, da je poročilo, namenjeno osebno premierju Šarcu, takoj prišlo do medija, ki je o tem največ pisal. Revija Reporter je nemudoma objavila detajle poročila, razpolagali so celo s fotografijo tistega dela poročila, ki govori o obdobju in plačanem znesku. Treba je povedati, da je poročilo, namenjeno predsedniku vlade, vsebovalo podatke, ki so davčna tajnost.«
—Peter Vilfan v pogovoru za Večer (5. 3. 2019)

»Novinar: Ta teden je odstopil vaš državni sekretar za šport Peter Vilfan. Vilfan je ob tem opozoril, da so bili njegovi zasebni podatki, ki jih je posredoval vam osebno, kmalu za tem objavljeni v Reporterju. Črnčec je nekdanji Reporterjev sodelavec. Ste že preverili, kako je sporočilo, namenjeno vam osebno, zašlo v javnost?
Šarec: Nisem in tega niti ne mislim preverjati, ker sem že vajen, da v tej državi čisto vse pride v javnost.«
— Predsednik vlade Marjan Šarec v pogovoru za Mladino (8. 3. 2019)

Roger Thornhill: »Saj ste vi George Kaplan, kajne?«
Profesor: »Oh nikakor. Ne obstaja oseba z imenom George Kaplan. Verjemite mi, nikogar z imenom George Kaplan ni. Zato vas prosim, da ga vi še 24 ur utelešate. /…/
Roger Thornhill: »Vi ste policija, kajne? Ali ste FBI?«
Profesor: »FBI, CIA, ONI … smo testeninaste črke iz iste jušne vrečke.«
— Dialog iz filma Alfreda Hitchcocka: Sever–severozahod

Nemci, ki si pri priredbah tujih filmov v nacionalni jezikovni format jemljejo precej svobode, so legendarni Hitchcockov film Sever–severozahod (North by Northwest), ki bo v jeseni obhajal 60. obletnico spočetja, poimenovali kot Nevidni tretji. Več kot z razlogom. V središču filma je George Kaplan, nevidni, fantomski agent, ki je učinkovit, dokler protagonisti verjamejo, da obstaja. Še več, v enem od protislovnih detajlov organizirajo osrednjemu liku Rogerju Thornhillu (Cary Grant), ki je po spletu okoliščin proti svoji volji prevzel identiteto Georgea Kaplana, srečanje s Kaplanom. Torej s samim seboj. Film se giblje med srhljivim političnim trilerjem in pocukrano ljubezensko štorijo. Da je scenarij izdelek Ernesta Lehmana, avtorja scenarija za film Moje pesmi, moje sanje, pri tem ni nepomembni detajl. A kakorkoli. Kdo vodi igro? Slej ko prej fantomski lik, ki poseduje moč, dokler vanj verjamejo in dokler ga prepoznavajo.

In kdo vodi igro v kabinetu protislovnega in večplastnega premiera Šarca? Šarec je ne samo presegel (resnici na ljubo skromna) pričakovanja, ampak je s svojim talentom nastopanja vzpostavil benigni protipol desničarskemu populizmu. Kar ni ostalo brez učinka. Na javnomnenjskih projekcijah je kot politična osebnost, kot nosilni lik stranke ter koalicije pometel s konkurenco. No, na dolgi rok zgolj s populističnimi gestami in krilaticami ni mogoče obvladovati javnega mnenja. Potrebno je kaj več. In prejšnji teden je v velikem intervjuju v Mladini pokazal, da je politično artikuliran bolj kot mnogi njegovi konkurenti. A je hkrati poln protislovij. Po eni strani v odnosu do Združenih držav in zavezništva ni zmožen kritične distance. Zato tudi prostodušno sprejema priznanje Guaidója kot legitimnega in legalnega predstavnika Venezuele kot samoumevno. Podobno, kot je njegov predhodnik in sedanji minister Cerar sankcije proti Rusiji: v nasprotju z določili mednarodnega prava in onkraj vsakršnega povelja Združenih narodov. A po drugi strani je, onkraj nepotrebnega diplomatskega leporečja v omenjenem intervjuju razkrinkal poniglavo oholost britanskega zunanjega ministra na zadnjem obisku v Sloveniji. Problem pa je, da tem njegovim neposrednim besedam ne sledi nujni zahtevek zunanjemu ministru, da pokliče na pogovor in izroči diplomatski ukor veleposlanici dežele, ki se ob poslavljanju z EU spreminja v deželo političnih klonov, ki je v Evropi nihče več ne jemlje zares. Da bi to storil resorni minister Cerar na lastno pobudo, pa tudi ni pričakovati. Saj še kot premier ni premogel ne razsodnosti ne korajže za kaj takega. Zato je zunanjepolitični resor vsem drugim odstopom navkljub najšibkejši člen te vlade. Nikoli, celo v eri Erjavca, ni bila slovenska zunanja politika tako zmedena in nenačelna, kot je pod Cerarjem.

No, resnično velik problem Šarca pa je drugje. Namreč, v teh dneh je bilo mogoče zaznati kar nekaj indicev resnega odtekanja informacij neposredno s Šarčeve mize v obskurne medije. Denimo odtekanje informacij iz neposredne korespondence in kontakta Šarca z Vilfanom. Pa poročanje istih medijev o zasebni korespondenci med »sendvič poslancem« in dr. Flajšmanom o tem, ali naj Krajčič odstopi ali ne. Zelo verjetno prihaja informacija iz istih »zanesljivih virov«. Kar je samo po sebi srhljivo in je zelo resen problem. A večji problem je Šarčeva brezbrižnost. »Tega niti ne mislim preverjati,« pravi. Če to odtekanje neposredno iz njegovega kabineta ne skrbi Šarca, bi moral nas skrbeti Šarec. Njegovi verodostojnost in kredibilnost.

Torej, ali krt v kabinetu sliši na ime Kaplan ali Črnčec ali kako drugače, je nepomembno. Pomembno pa je, da ga takoj, »že včeraj«, odslovijo iz kabineta. Sicer bo naslednji v seriji Šarčevih zamenjav nujno na vrsti sam Šarec.