Mehurčki počijo

Janko Lorenci

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Kolumna

Ob sprejemanju proračuna je bilo napeto, končalo pa se je srečno s parafo o sodelovanju med koalicijo in Levico. Proračun je pozitiven dokument: res lovi različna ravnotežja, scela pa pomeni – prvič po krizi 2008 – zasuk k večji socialnosti. Koalicija je z njim postala družbeno koristnejša. Napetosti v njej pa se nadaljujejo, zdaj je za to poskrbela Židanova SD z odlaganjem podpisa že parafiranega sporazuma z Levico.

Koalicija je pisana in naporna združba. Šarec v njej dominira, a ne zaradi trenutne poslanske moči, ampak predvsem zaradi predvidljivega izida morebitnih predčasnih volitev. Cerar, Bratuškova in Erjavec se jih morajo bati. Šarec lahko vsakega posebej pogreši in s podporo Levice preživi. Brez vseh treh ne more, toda trojica tekmuje tudi med seboj.

Židanova stranka stagnira ali nazaduje, toda izpad iz parlamenta ji ne grozi. Ima pa problem: sobivanje z Levico jasno kaže, kako plitvo je njeno socialdemokratstvo. Njena načelna retorika se zato zaostruje, še bolj pa slabo prikrito tekmovanje z Levico, zdaj zelo očitno z odlaganjem podpisa. Manever je kočljiv. Z njim si skuša povečati težo v koaliciji, zanesljivo pa ne bo nič pridobila pri volivcih – nasprotno, saj zbuja vtis spielverderberja. Kakorkoli, dokler sporazum z Levico ne bo podpisan, bo marsikaj, morda celo usoda koalicije, viselo v zraku.

Šarec se tega zaveda. Tudi zato si je nekako pridobil Jelinčičevo podporo. Z njo lahko koalicijska peterica za silo in začasno shaja brez zunanje podpore Levice. Šarec je Jelinčiča najbrž »kupil« taktično, zato da bi laže obvladoval partnerje. Nekaj pa je jasno. Koalicija z Jelinčičem namesto Levice bi bila popolnoma drugačna druščina, Jelinčič pa nagnita in skrajno nezanesljiva bergla. Koaliciji bi vzela pozitiven naboj, ji zmanjšala javno podporo in jo napravila še bolj nestabilno.

Levica je v marsičem poglavje zase. V primerjavi s koalicijsko peterico je jasno profilirana, ne revolucionarna, a otipljivo drugačna stranka. Če pogledamo celoto njenega delovanja, je v bistvu dobra stara, klasična socialdemokracija, vendar edina pri nas, ki si zasluži to ime. Z uspešnim pogojevanjem podpore proračunu si je povečala moč, s parafo o sodelovanju s koalicijo pa tudi odgovornost za delo vlade. Če bo parafa podpisana, bodo volivci stranko upravičeno povezovali z uspehi in neuspehi koalicije. Hkrati postaja tako še očitneje, da je prav ona najbolj zaslužna za dobrodejne premike pri minimalni plači, izdatkih za socialo itd. Brez nje jih kljub gospodarski rasti ne bi bilo. To zaslugo bo morala potrditi z dobrim vodenjem projektov, za katere je odslej pristojna (za pospešeno gradnjo najemnih stanovanj, odpravljanje prekarnosti itd.).

Center vsega dogajanja – Šarec – daje za zdaj vtis, da suvereno obvladuje koalicijo. Tudi to mu prinaša podporo volivcev, ki imajo očitno radi močne voditelje. V blodnjakih politike se dobro znajde, zna nagovarjati ljudstvo, hkrati pa je oblastno neomadeževan. Zunanje okoliščine, zlasti gospodarska rast, so mu bile doslej naklonjene. Koristijo mu tudi primerjave z bledimi, bolj ali manj oportunističnimi figurami ožjih koalicijskih partnerjev. Vendar ima tudi lastne kvalitete; v osnovi se zdi dobronameren, samozavesten (to potrjujejo tudi ministrske zamenjave), do neke mere nekonvencionalen politik z dovolj občutka za realnost, da ve, da lahko trenutna popularnost hitro izpari.

Šarčev osebni in splošni osnovni problem je v bistvu on sam, v tem smislu, da so njegov politični credo, njegova »filozofija« in nazori, če hočete ideologija, eklektična, izmuzljiva, težko pregledna gmota. Kar je sicer bolje, kot da bi bil dogmatik. Toda taka izmuzljivost, neizoblikovanost vsebuje tudi nepredvidljivost, zlasti če se druži s kratko politično kariero na tako visoki in zahtevni ravni. Nepredvidljivost dobro ponazarja dejstvo, da bi Šarec zdaj vodil povsem drugačno koalicijo, če bi se koalicijsko povezal z NSi. Taka zveza, ki jo je v zadnjem hipu preprečila NSi, ne Šarec, bi bila nasprotje tega, kar je koalicija v povezavi z Levico.

Skratka, Šarec ostaja dokaj nepopisan list. Je obetaven potencial, ki bo moral še dokazati, da je odgovoren in odprt politik z jasnimi prioritetami v korist večine te družbe. Drugi njegov problem je, kako postaviti na noge močno, bolj ali manj levosredinsko stranko, ki bo nagovarjala tudi del desnih oziroma nihajočih volivcev. To bi ublažilo problem razdrobljenosti leve sredine, zagato, iz katere se nenehno rojevajo in umirajo novi obrazi, v isti sapi pa nevarnost, da se na oblast vrne janšizem. Dolgoročno Šarec brez take stranke kljub trenutni osebni popularnosti ne more.

Boljše kombinacije, kot je sedanja koalicija s podporo Levice, Slovenija ta čas ne premore. Toda naveza ostaja krhka, pri čemer jo najbolj ogroža kar peterica sama. Koalicijski partnerji, z izjemo Šarca, gledajo na Levico postrani, še najbolj SD, ki zdaj ropota tudi zato, ker si laže privošči nove volitve kot Bratuškova, Cerar in Erjavec. Morda bi bilo pametno, da bi premier partnerje nekoliko bolj vključil v pogajanja z Levico, čeprav bi s tem tvegal, da bodo še daljša ali celo neuspešna. Očitki iz vrst koalicije in zunaj nje, da Levica partnerje izsiljuje, pa niso ravno bistri: ali te res izsiljuje nekdo, ki dela v tvojo in splošno korist?

Po verjetnem dokončnem sprejemu proračuna in sporazuma z Levico bodo vsi člani oblastne naveze še bolj v enem čolnu. Če jo bodo še naprej pretresali egoizmi, prestižni spori in narcisizem drobnih razlik, se bo čoln predčasno potopil, polovica posadke pa z njim vred. Ostalo bo nekaj mehurčkov, pa še ti bodo počili.