Stanje sveta

Janko Lorenci

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Kolumna

Velika šolska stavka je bila klic v sili. Mlade generacije so nas nazijale, da je stanje sveta slabo in da nočejo biti žrtvovane. Toda razlage, kakšno je v resnici stanje sveta, so zelo različne.

Optimisti govorijo: človeštvu se ni v povprečju še nikoli godilo tako dobro. Pesimisti, h katerim spada tudi znanstvena elita z mnogih področij, slikajo čisto drugačno sliko o izumiranju vrst, vseprisotni plastiki, naraščajoči gladini oceanov, brutalizaciji podnebja itd. V katastrofo rinemo, pravijo.

Paradoksno imajo prav eni in drugi. Ljudje v povprečju res živijo dlje, so bolj zdravi in bogatejši kot kadarkoli. Toda bistveno bolj prav imajo pesimisti, ker upoštevajo ves kontekst in dejavnik časa. Za lepimi statističnimi povprečji se, prvič, skriva ogromno stisk, na primer skoraj milijarda lačnih ljudi. Predvsem pa so slabi trendi: prevladujoči družbeni model nas kot buldožer rine v pogubno ekološko krizo. Zajedamo naravo in živimo na puf, ki ga ne bo mogoče vrniti, zato bomo kaznovani (najbolj naši potomci).

Optimisti so vplivni, ker imajo, statično in statistično vzeto, prav in ker se zaskrbljeni ljudje radi oklepajo tolažb. Deloma so reakcija na katastrofizem, črno slikanje vsega počez. A mnogi tudi zavajajo: ko govorijo, da je bilo v preteklosti tako rekoč vse slabše, nam v isti sapi posredno dopovedujejo, da nenehno napredujemo in da je torej v bistvu vse tako, kot mora biti, s kapitalizmom vred.

Najslavnejši med t. i. novimi optimisti, kultni Steven Pinker, je do kapitalizma razmeroma kritičen, do okoljevarstva pa nenavadno surov, češ da je njegov glavni tok ljudomrzniški, ravnodušen do lačnih, fantazira o planetu brez ljudi, primerja ljudi z bolezenskimi klicami itd. Te avtorja nevredne ocene so take najbrž zato, ker je črnogledost ekologov v ostrem nasprotju s Pinkerjevo osnovno tezo o nenehnem izboljševanju sveta. V tem pogledu se uvršča v tabor statusquojevcev.

Zagata je v tem, da sfera odločanja (politika, kapital …) raje posluša optimiste kot »katastrofike« oziroma znanstveno smetano. Z ekologi kvečjemu površno koketira, sicer pa poganja stvari naprej po starem. Tako živimo v povprečju vedno boljše in smo vedno bolj ogroženi. Etablirani mediji radi ženejo ekološke preplahe, scela pa status quo podpirajo in nočejo videti, da je propadanje okolja izrazito družbeni problem. Vendar ne moreš biti zelen, če ne priznaš, da je sedanja ureditev s svojimi končnimi učinki gnila in dobesedno nevarna.

Med temi mlinskimi kamni premetava uboge množice. So negotove in megleno jezne, v strahu, da bodo izgubile, kar imajo, po malem statusquojevske, zaradi že očitnega propadanja okolja pa tudi preplašene. V tej kakofoniji čustev postajajo najglasnejše mlade generacije, saj čutijo, da so najbolj ogrožene.

Iz vsega skupaj je mogoče potegniti nekaj sklepov. Prvič, kapitalizem, še zlasti neoliberalni, s svojimi imperativi dobička, tekmovanja, hiperprodukcije in hiperpotrošništva v strogo omejenem okolju planeta ni združljiv z ekološko preobrazbo, ki bi omogočila civilizirano preživetje človeštva.

Drugič: demokracija v tem trenutku ni okvir, v katerem bi lahko prišli do potrebnega ekološkega preobrata. Ta preobrat ni mogoč brez politike, ošabne in neodgovorne, saj se, kot da bi vedela več, ne zmeni za znanstvena svarila in očitna dejstva o uničevanju okolja. To je grda mešanica ignorance in arogance. Pritisk nanjo je prešibek, da bi se izvila iz objema velikega kapitala in njegovih pomožnih čet, se obrnila k zaskrbljeni večini in potegnila za ekološko zasilno zavoro. Hkrati okolje (in pri tem nikakor ne gre samo za podnebje, ampak za vrsto prepletenih ekokriz) propada hitro in nelinearno. Nikjer pa ni vojske ali kake druge sile, ki bi izvedla ekološki puč.

Edina rešitev v okviru demokracije je nagla radikalizacija javnosti. Poudarek je na vseh treh besedah. Samo tako lahko nastane ustrezen pritisk na politiko. Radikalizacija že poteka, to potrjuje tudi šolska stavka, a je za zdaj bistveno prepočasna.

Zunaj tega se odpirajo same slabe možnosti: do bridkega konca se bomo kot pregovorna žaba še naprej kuhali v jalovi demokraciji; nastale bodo ekodiktature, ki pa bodo kljub višjemu cilju še vedno diktature; vrstile se bodo ekokatastrofe in utirale pot barbarstvu …

V taki godlji in zmedi je tudi posamezniku težko najti pravo držo. Slepi optimizem in miselnost »bo že kako« sta pogubna. Povsem prepustiti se pesimizmu je enako nevarno: če misliš, da se vse samo slabša, opustiš upanje in vsak trud za izboljšanje. Najboljša drža se zdi nekakšna mešanica strahu in upanja. Strahu zato, ker smo zelo ogroženi, upanja zato, ker (še) ni vse izgubljeno. Prave mešanice pa ni lahko najti.

Morda je s tem nekako tako kot s človekovo smrtnostjo. Vsakdo na koncu umre, a če se ves čas bolestno bojiš smrti, si pokvariš življenje in na koncu vendarle umreš. Strah pred smrtjo je dvorezen. Če je prevelik, je bolezen, ki vodi v druge bolezni, če je obvladan, nas sili v trud za lepše in daljše življenje. Skratka, splača se biti nekakšen rahlo preplašen realist.

Splača se, treba je, moralno je preprečiti ekokatastrofo. Tudi mogoče je (še). Greta Thunberg je po petkovi stavki čivknila: To je šele začetek. Ima prav: če se bo s tem končalo, bo čez čas brez sledu izginilo. Pritisk vseh vrst se bo moral naglo stopnjevati, širiti, prehajati v različne oblike, od površnega voljenja k izbiranju politikov, ki ne bodo zgolj modno zeleni, od šolskih stavk do splošnih stavk in bojkotov, od rumenih jopičev k zelenim.