V labirintih politične prevzetnosti

dr. Bogomir Kovač

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Koalicijski politični vrh po pol leta delovanja slovenske vlade od jesenskih volitev 2018 je izzvenel v krovni oceni prvega ministra. Ni političnih razlogov, da ne bi nadaljevali svojega dela, kakršnokoli je že. Komična, toda hkrati pravilna ocena stanja, ki je Marjana Šarca zavihtela na vrh politične popularnosti. To je tudi največji politični uspeh prve manjšinske vlade, njena ekonomska plat je veliko skromnejša. Še najmanj je pokazala na področju strateških razmislekov in možnih sistemskih sprememb. Šarčeva vlada je za zdaj uspešnejša na političnem kot na ekonomskem področju. Toda sodobni uspeh politike se meri in ocenjuje prav z njo.

Politični vrhovi v dolini šentflorjanski nikoli niso bili na veliki nadmorski višini in tudi tokrat ni bilo drugače. Prva politična lekcija je po pol leta presenetljiva za vse akterje. Manjšinske vlade so, podobno kot v Skandinaviji, prej prednost kot slabost. Šarec je pri iskanju političnega konsenza spreten, toda s politično trgovino pretirava. Sporazum z Levico bi moral že zdavnaj zapreti, proračunsko mešetarjenje z Jelinčičem je preprosto nespodobno. Druga lekcija tiči v labirintih politične prevzetnosti. Koalicijske in še posebej manjšinske vlade vedo, da so vsi v skupnem čolnu, in zato tudi sprejemajo kooperativno igro. Toda LMŠ se po pol leta vedno bolj obnaša kot velika vodilna stranka, Šarec pa kot politični hegemon. Na teh limanicah je dejansko spodrsnilo vsem, Drnovšku, tudi Janši in kajpada Cerarju. Še več, SMC je čez noč postala najmočnejša parlamentarna stranka (2014), danes pa je politično truplo, Cerar pa najšibkejši člen te vlade. Politični dilentatizem SMC je najboljši dokaz, česa v LMŠ ne smejo početi. Tretjič, politična legitimnost te vlade je po šestih mesecih največja v zadnjih desetih letih. To je dobra, toda tvegana popotnica, rezultat nizkih pričakovanj ob izvolitvi in veliko večjih po šestih mesecih vladanja. Zato je Šarčeva izjava o nadaljnjem delu vlade problematična, tudi politično tvegana. Razkriva namreč premalo političnoekonomskih ambicij, kar je enako nevarno, kot če bi vsevprek sejal obljube. Cerarjevi prvih šest mesecev sploh niso doumeli, kaj se jim je zgodilo. Šarčevi so očitno zadovoljni, ker so preživeli.

Če potegnemo črto, potem je politični vrh na Brdu pri Kranju zapravljena priložnost, da bi tam kaj sklenili. Z vidika političnega marketinga bi moral ponuditi politične sklepe, zaveze, sporazume med partnerji. Zadeli bi v polno, če bi recimo podpisali že parafiran sporazum o sodelovanju z Levico, sprejeli politični memorandum koalicijskih strank za bližnje evropske volitve in podobno. Politični vrh ni debatni klub, nekakšna zakonska posvetovalnica za pomiritev jeznih partnerjev. Vlada bi morala imeti po pol leta natančno vizijo in strategijo razvoja, osrednje projekte in izvedbene ukrepe. Tako pa imamo proračun brez srednjeročnih programskih podlag, sistemske popravke plač, davkov ali pokojnin brez jasnih reformnih okvirov, na nekaterih ključnih področjih imamo zgolj menjave ministrov (zdravstvo, okolje, kultura). Ekonomske zadrege te vlade so očitne.

Obstaja stara obešenjaška teza, da gospodarstvo najbolje deluje brez nespametnih politikov. Za državo je torej še najbolje, da se vlada ne spozna kaj prida na makroekonomske politike in da ni preveč zagnana pri raznih »strukturnih reformah«. Podobno velja za slavne ocene evropske komisije glede vladnih politik, ki temeljijo na teoretsko spornih postavkah potencialnega produkta, proizvodne vrzeli in strukturnega primanjkljaja ter napačnih usmeritvah ekonomske politike. Zato so tudi ugotovitve domačega fiskalnega sveta, varuha evropskih fiskalnih pravil, glede konsolidacije javnih financ in večno potrebnem varčevanju (tokrat za 270 milijonov) problematične, tudi napačne. Vladna proračunska politika ni prociklična, temveč kvečjemu anticiklična, če povečuje trošenje države v času potencialne recesije in realnega ohlajanja nadpovprečno visoke rasti.

Tudi prepiri glede davčnih sprememb, gre za okoli 300 milijonov, treh odstotkov proračuna, za zdaj zvenijo v prazno. Vse temelji na premisah, da delo obdavčujemo manj, kapital več, da razlike pokriva večja izterjava in da mora biti na koncu vse fiskalno nevtralno. Težava z davki je drugje. Eno je, kaj pravi ekonomska teorija, drugo, kar velevajo na pol na pamet določene davčne spremembe, nekaj tretjega sta dejanski vpliv in učinek davkov. Vedenjska ekonomija veliko bolj natančno govori o tem, kako se bomo odzvali na višje davke ali davčne olajšave, kaj želimo z njimi doseči, komu kaj dajo in koliko jemljejo. Toda teh razmislekov naša vlada nima. Vzemimo primer. Napovedani popravki pokojninske reforme so pravšnji, fiskalno morda na meji sprejemljivega, v ozadju pa je problem dolgoročnega varčevanja. Tretji osebni varčevalni steber tod nikoli ni zaživel, ker ni imel davčnih spodbud in državne sheme. Ljudje dolgoročno ne varčujejo, ker ni samodejnosti vključevanja v shemo, ker ni davčne regulacije in ker ni samodejnega vključevanja vanjo. Ti ukrepi zadevajo ljudi, če prav spremenimo sistem, politike in ukrepe. Ta trojnost manjka na vsakem koraku. In zato smo tam, kjer smo.

Šarčev politični vrh, deset let po krizi, bi moral kot svojo politično agendo ponuditi ekonomiko s človeškim obrazom. To je nekaj, kar ustreza načelom trajnostnega razvoja politične sredine in demokratičnega socializma z leve. Nevidno roko trga lahko reši zamah »mentalnega računovodstva« ljudi. Uporaba vedenjske ekonomije je lahko vodilo sprememb javnih politik, Slovenija je tu idealen poligon za pogumnejše spremembe. Nobelovec Richard Thaller, skupaj s Sunsteinom, v svojem delu Dregljaj (Nudge) obdeluje to prakso obetov. V politike drezamo, da obetajo, brez dreganja ni sprememb in razvoja. Zdaj vemo, politični dregljaji za nov ekonomski vrh.