Državljan na oblasti

Heni Erceg

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Pred kratkim je na Hrvaškem potekal množični protest novinarjev zaradi številnih tožb, ki dušijo svobodno in kritično novinarstvo, toda zdi se, kot da je protest bil, a ga v resnici ni bilo. Premier je vzvišeno preslišal vse pripombe novinarjev, potem pa zavestno razširil laž o predsedniku Hrvaškega novinarskega društva, češ da naj bi bil odpoved na HTV dobil, ker je žalil urednico, ne zaradi opozarjanja na cenzuro. Hrvaški premier je torej po potrebi lažnivec, pa tudi nasilnik, kajti kaj drugega kot prikaz moči in preteča obramba nasilneža sta bili tista železna ograja okoli vladnega poslopja in kopica do zob oboroženih policistov, ki so varovali premierov brlog pred mirno in spodobno novinarsko skupnostjo.

Pozneje je potekal še en množični protest, proti nasilju nad ženskami, proti lažem izvršne oblasti, torej proti popolni brezbrižnosti do istanbulske konvencije, ki predvideva odločnejše preprečevanje družinskega nasilja. In glej čudo, na njem se je med številnimi pomembnimi osebki iz političnega življenja, ki sleherno priložnost izrabijo za samopromocijo, pojavil tudi glavni igralec v mali hrvaški farsi, premier Plenković, sproščeno oblečen, ves kul, prav kakor kak zelo fin človek, ki teže od vsega prenaša nasilje. Ok, nič nima proti nasilju nad novinarji, nad pripadniki manjšin, na eno oko zamiži tudi pri nasilju nad zgodovinsko resnico, prav tako pri nasilju nad otroki, ki so v šolah izpostavljeni besednemu nasilju iz knjig, prepolnih ksenofobije in pedagogike sovraštva … Toda to predvsem žensko zborovanje se mu je zazdelo primerno za samopromocijo, kajti sam je, kakopak, zagovarjal podpis istanbulske konvencije, ki so mu strastno nasprotovali desni radikalci, med katere on, to se ve, ne sodi. Zato je šef partije – eden od njenih pomembnih članov in župan je leta in leta pretepal ženo, ta je predsednika prosila za pomoč, a se ni zmenil za njene prošnje – dejal, da bi po njegovem mnenju nasilje morali obravnavati kot kaznivo dejanje, ker »bomo samo tako lahko omejili ta pojav, ki je v družbi zares razširjen«. Tako je dociral in dodal še, da na zborovanju ni predvsem v vlogi predsednika vlade, ampak bolj »kot državljan, zaskrbljen za tiste, ki so se znašli pod udarom nasilja«. In ko so govornice opozarjale na razrast družinskega nasilja, izostanek ustreznega odziva policije in sodišč, torej državnih služb, se je državljan Plenković zgražal nad podatkom, da vlada premiera Plenkovića v treh letih ni storila nič za zmanjšanje družinskega nasilja, še več, v vsakem od treh let mandata te vlade je bilo ubitih po 20 žensk, pretepenih več kot 400, sodišča pa nasilje nad ženskami še naprej obravnavajo zgolj kot blažji prekršek partnerja, ki mu popustijo živci. Sicer je premier župana, ki je leta in leta pretepal ženo, iz stranke vrgel zgolj zaradi medijskega pritiska.

Medtem ko je »zaskrbljeni državljan« Plenković poslušal aktivistke, ki so navajale, da na Hrvaškem ženskam, žrtvam nasilja, ni zagotovljena sistemska podpora, da družinskemu nasilju sledi še institucionalno, družinsko nasilje pa se ne obravnava kot kaznivo dejanje, je hčerka še enega pomembnega člana premierove partije opisala večletno očetovo nasilje, prav takšno, zaradi kakršnega je tako zaskrbljen državljan Plenković. Zaskrbljen prav toliko, kolikor je zaskrbljen zaradi nasilja nad novinarji, ki so nenehno izpostavljeni sodnemu preganjanju, nasilja nad nepridobitnimi mediji, ki ugašajo drug za drugim, saj kulturna ministrica meni, da takšni mediji prav nič ne bogatijo družbenega prizorišča, poleg tega pa jim ni mogoče nadeti partijskih uzd. Ali kolikor je zaskrbljen zaradi poročila Sveta Evrope o razraščanju rasističnega nasilja na Hrvaškem in sovražnega govora proti Srbom, pripadnikom skupnosti LGBT, Romom, katerega del je tudi kritika neustreznih odzivov oblasti.

Kakorkoli, res je pravi pavliha, tale državljan Plenković, ki mu gre vsakršno nasilje strahotno na živce in ki se zgolj pretvarja, da je predsednik vlade. Drugače pa, če je ta model hkrati res premier, stvari, kar zadeva nasilje, postanejo veliko jasnejše.

»Ujete četnike so namestili v športni dvorani v Odžaku. Zrak je bil kužen, vonj po sodrgi, izmečkih in srbski zlobi. Prava podivjana drhal,« je leta 1992 v tedniku Hrvatski bojovnik neki Andrej Rora opisoval taborišče v Odžaku v Bosni, v katero je hrvaška vojska zapirala in v njem mučila ujete srbske vojake in civiliste. Zaradi tega so bile izrečene sodbe za vojne zločine nad zaporniki, izmed katerih so štiri ubili. Ta »reporter« je v devetdesetih letih pisal za nekatere od najskrajnejših, šovinističnih časopisov ali jih urejal. Seveda mu zaradi pisanja niso sodili, prav tako ni bil kaznovan zaradi promoviranja najhujšega nasilja nad ženskami. »Doslej so zajeli 15 četnikov, med njimi tudi eno četnico. Trdijo, da je prava mrha. Kaj počnejo z njo, nismo spraševali. Bosna, polna sevdaha,« je Rora pisal o ujetnicah v taborišču v Odžaku, katerih večino so posilili.

Toda od kod zdaj ta Rora v zgodbi o nasilju, zaradi katerega je tako zaskrbljen državljan Plenković? No, ta vojni hujskač in cinični popisovalec trpinčenja vojnih ujetnikov je danes vodja oddelka za medije premierove stranke HDZ. Zato je premierova »zaskrbljenost« zaradi naraščanja nasilja ogabno sprenevedanje, če ga ne moti, da ima v svoji bližini nekoga, ki uživa v nasilju, medijskega pokrovitelja najrazličnejših vojnih zločinov, tudi posiljevanja žensk. Nenavadno? Ne, tipična politična shizofrenija arogantnih ničvrednežev, ki vladajo v teh krajih.