Minutka za črni humor

Maja Novak

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Ihta

Iz dnevnika nenadarjene kolumnistke. Petek: danes lahko še brezskrbno uživam, ker mi še ni treba misliti na ponedeljkovo pisanje kolumne. Žrla in sekirala se bom jutri. Sobota: zaradi kolumne me po malem že grabi panika. Nedelja: živčna sem kot mačka v pasjem zavetišču. Aaaaa!

Ponedeljek: pri moji veri, da nočem delati do sedeminšestdesetega leta. Po pravici povedano, nočem delati niti v tem trenutku. Mladina bi se krasno znašla tudi brez mene. Sama pa se po drugi strani nič več ne znajdem v svetu, svet brzi mimo mene, kot brzi mimo marsikoga mojih let, in je zame ter druge starine prepameten, sploh pa me zaradi artritisa bolijo dlani, kadar tipkam. Kaj bo šele pri sedeminšestdesetih?

Ampak pokojninski sistem je treba reformirati, kajne, če pa že za to ni prave volje, mu je treba vsaj nenehno dajati vedeti, da nismo pozabili nanj; vsak minister, vsaj približno pristojen za starce, pa če je še tako kratkoživ, se mora obnašati kakor jaz, kadar »pospravljam«: dne x obrišem prah s slike svojega mačka, dne y pregnetem blazine na kavču, da bi bile mehkejše, tal pa ne pomijem in se ne lotim spomladanskega čiščenja. Kdo bodo žrtve najnovejše gasilske domislice, po kateri naj bi tisti, ki do bridke starosti še ne bodo zbrali štirideset let delovne dobe, delali do sedeminšestdesetega, ni pretežko uganiti. To bodo tisti, ki se bodo v sistem pokojninskega zavarovanja vključili prepozno. Ker bodo, denimo, do tridesetega kot iskalci prve zaposlitve vedrili in oblačili na zavodu za zaposlovanje, ki bo zanje naredil to, kar dela tudi sicer, to se pravi nič. Ker bodo, denimo, opravljali prekarna dela, delodajalec pa jim ne bo plačeval prispevkov za pokojnino. Ker bodo, denimo, po diktatu države, ki »spodbuja«, kaj spodbuja, zahteva samostojno podjetništvo, odprli espe, s tem prišli na beraško palico in tako izgubili dragocena leta. Ali ker bodo, ne nazadnje, študirali. Denimo, da vesten študent medicine študijske obveznosti opravi do sedemindvajsetega leta, delovno mesto zanj pa se najde še pozneje. (No ja, menda je v Kranju po novem dvajset prostih, bog živi naše zdravstvo.) Za pridobitev kakršnekoli pokojnine naj bi torej zdravnik tezgaril vsaj do sedeminšestdesetega. Oprostite, ampak res bi raje videla, da bi me operiral kdo, ki se mu roke še ne tresejo.

Spoštovani ministri, zahteva, naj ljudje garajo, dokler ne bodo sključeni, slepi kot krt in brez sleherne volje za delo, ni dovolj; morali bi biti doslednejši. Hkrati z zvišanjem starostne meje za upokojitev bi morali sprejeti zakon, ki dovoljuje evtanazijo. Šele s sistematično eliminacijo prebivalstva v tretjem življenjskem obdobju bi pokojninska blagajna kaj prihranila. Sama sicer proti evtanaziji pod pogojem, da se zgodi le meni, nimam nič; vendar se bojim, da bi naša zakonodaja sledila nizozemski, ki na tem področju prednjači in ki, če verjamete ali ne, dovoljuje evtanazijo mladih neozdravljivih duševnih bolnikov (kar diši po evgeniki), ne pa tudi evtanazije kroničnih depresivcev. Škoda, pa prav mi si najbolj želimo oditi s takega sveta. Pri depresivnem človeku namreč ne velja, da samomor ne pomeni želje po smrti, temveč željo po drugačnem življenju; mi si drugačnega življenja sploh ne moremo predstavljati, drugače rečeno, celo če bi nam omogočili nepretrgano brezdelje na jahti, zasidrani v kaki karibski luki, nas to ne bi razvedrilo. Če si kdo zasluži večni mir, smo to torej mi; a celo na Nizozemskem bi si morali za to, da bi nas uslišali, omisliti še kako drugo neozdravljivo, čim bolj mučno bolezen.

Prav, zdaj pa s področja črnega humorja na področje še bolj črnega. Ravno v dneh, ko sem za Global prevajala citirani članek o evtanaziji na Nizozemskem, sem brala kriminalko izvrstnega škotskega pisatelja Christopherja Brookmyra Quite Ugly One Morning, kjer si je neki podjetnež po tistem, ko je prej javno britansko zdravstvo večinoma prešlo v zasebne roke (kot si marsikdo želi tudi pri nas), izmislil izvrsten način, kako prodati nedonosno bolnišnico. (Kar je pleonazem: bolnišnice so lahko donosne le v glavah naših načrtovalcev zdravstva.) Za zgradbo se je zanimal kupec, ki bi jo podrl in na zemljišču zgradil luksuzen hotel, trgovski center in kar je še danes premožnim potrošnikom všečnega. Seveda pa je bilo treba v ta namen stavbo že pred prodajo izprazniti. Ker so jo večinoma okupirali le neprisebni starci, ki niso mogli razumeti povsem legitimnih želja po zaslužku in napredku in ki niso vedeli, kateri kralj jim trenutno vlada, ali pa so se pogovarjali z neobstoječimi mačkami, je podjetnež sklenil pakt z zdravnikom, ki je takole potihoma opravil kakih petdeset evtanazij. Sicer nezakonitih, ampak čedalje bolj se mi dozdeva, da je vsaka odlična poslovna zamisel sprva nezakonita.

Vidite, tako se to dela. Kakšno premikanje meje za starostno upokojitev neki, upajoč, da bodo delavci dokončno obnemogli, še preden bodo pririnili do penzije: treba je omogočiti evtanazijo tistim, ki si je želijo, celo če z njihovim zdravjem ni nič narobe. Ali ki imajo svojce, ki jim jo želijo, čeprav sami ne morejo izraziti nikakršnih želja. Šele to bi ugodilo pritožbam današnje zlate mladine, da »mora s svojim delom preživljati tudi delovno neaktivne«. Kdor ne dela, naj ne je. Stvar bi vžgala. Starci, ki so mesec prisiljeni preživeti z današnjimi minimalnimi pokojninami, bi si podajali kljuko. Samo eno se sprašujem: kje bi našli zdravnike, ki bi pomagali tem trpinom umreti? Kot je bilo že rečeno, je v Kranju v ponedeljek službo odpovedalo kar dvajset povsem navadnih ali vrtnih primerkov te pasme. Človek se včasih vpraša, ali naš zdravstveni sistem ne deluje z roko v roki z reformatorji pokojninskega, da bi čim večji delež prebivalstva skupaj čim prej pripeljali v večna lovišča.