Grega Repovž

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Umazana igra

Kje so meje sindikalnega boja? Sindikati morajo pogosto hoditi po robu, da izsilijo spremembe položaja zaposlenih, ki jih zastopajo. Včasih so na primer stavke tudi nezakonite. A to je del sindikalnega boja. Na drugi strani so namreč močnejši nasprotniki, uprave družb ali vlade. Uprave in države imajo že v izhodišču večjo moč, dostop do boljših (in dražjih) svetovalcev in pravnikov, tudi zakonodaja je pogosto na strani delodajalcev. V dobi neoliberalizma se je položaj zaposlenih in sindikatov še poslabšal, zlasti v zasebnem sektorju. Sindikalni boj je dandanes otežen. Pri tem je vseeno pomembno, da se vsi sindikati držijo neke elementarne etike – vsakršno presežno izigravanje sindikalnih pravic namreč na koncu lahko škoduje vsem zaposlenim in sindikalnemu boju.

Ko je leta 2017 sindikat Praktik.um, ki zastopa družinske zdravnike, napovedal, da bodo družinski zdravniki za kazen, ker se z vlado ne morejo uskladiti, začeli svoje bolnike množičneje napotovati k specialistom, ali kot je takrat v elektronskem sporočilu članom zapisal njegov predsednik Igor Muževič ,»če nas država misli uničiti in se ob tem zahrbtno lagati, naj pač vlada financira svoj veliki briljantni valček«, je bilo to ravnanje že zunaj standardnih in še etičnih oblik sindikalnega ravnanja. Ravnanje družinskih zdravnikov – tistih, ki so pozivu sledili – je vplivalo na bolnike (ki so morali k specialistom zaradi stvari, ki bi jih lahko rešili družinski zdravniki, seveda pa je bilo vse utemeljeno) in tudi na druge zdravnike, ki so jih družinski zdravniki s tem dodatno obremenili. Seveda se je to poznalo in se še danes pozna na celotnem zdravstvenem sistemu, iz tega izvira del čakalnih vrst po vsem sistemu.

Sindikat Praktik.um je v tem primeru zlorabil svojo nesorazmerno moč, ki jo ima poklic zdravnika kot tak. Vendar smo tudi takrat nekako poskušali razumeti to nevarno, nedopustno taktiko – z uvidevanjem stanja, dejstva, da so zdravniki in drugi delavci v zdravstvu res obremenjeni. A je šlo za neetično ravnanje, nesolidarno izsiljevanje. Slovenski zdravniki se primerjajo s svojimi kolegi v zahodni tujini, in res so njihove plače nižje – a to velja za skoraj vse poklice v tej državi. Države imajo različna izhodišča, zgodovino, lahko seveda iščemo krivce, a to ne spremeni dejstva, da je ta država razvojno pač za Avstrijo, Nemčijo itd. Razlike so vsako leto manjše, a izenačitev še zdaleč ni blizu. Govorimo o desetletjih. Ni mogoče preskočiti tega razvojnega zaostanka. Slovenska država je pač revnejša. In res je, v zdravstvu se to še posebej čuti. A zdravniki so kot ceh znotraj javnega sistema najbolje plačani v tej državi. Daleč najbolje. Noben poklic jim ne pride blizu, niti v javnem sektorju ne.

Žal sledi nadaljevanje zgodbe.

Kako obupan moraš biti, da zaradi nevzdržnosti situacije daš odpoved? Pač, popolnoma. In družinski zdravniki so pred enim mesecem zaradi nevzdržnih razmer začeli dajati odpovedi. Ne eden, eden za drugim. Ljudje z družinami, krediti, brez drugih dohodkov? Se temu sploh kdo drzne ugovarjati? Je lahko za tem kaj drugega kot iskrenost? Seveda je odgovor ne. Žal se je pokazalo, da to ne drži. Priča smo prefinjenemu in izdelanemu načrtu sindikata Praktik.um, ki nas lahko le globoko žalosti. V zdravnike namreč verjamemo, zaupamo jim. Ravnanje sindikata Praktik.um lahko močno načne javno podobo in integriteto vseh zdravnikov, je namreč globoko neetično. Zato se je treba posploševanju izogniti. Slovenski zdravniki so v večini globoko etični in predani ljudje.

Naš novinar Vasja Jager je pretekli petek obiskal Igorja Muževiča in ga spraševal, ali je morda cilj te domnevno spontane akcije privatizacija. Je to vaš cilj? Ali njegov sindikat in zdravniki, ki mu sledijo, zavestno poskušajo spraviti državo v situacijo, ko bo zaradi varstva zdravja državljanov morala dovoliti, da se osnovno zdravstvo privatizira – da bodo torej zdravniki postali podjetniki, ki bodo državi zgolj izstavljali račune. Muževič je to zanikal, je pa priznal, da je sam naklonjen privatizaciji. A zdaj razpolagamo z dokumentom, ki ga je podpisal Muževič in iz katerega je jasno, da je že oktobra 2017 natančno izdelal ta načrt – ta je tako podroben, da so v njem tudi navodila, kako izpeljati zadevo, da ne bo težav z delovno inšpekcijo in da se bodo izognili določilom delovne zakonodaje.

Če bi Praktik.umu ta načrt privatizacije uspelo izsiliti – ker to je izsiljevanje, bi se družinski zdravniki o plačilu začeli pogajati z vodstvi posameznih zavodov, odvisnih od njih in njihovega dela. Družinski zdravniki bi tako ostali v javnem sektorju, ki bi jim zagotavljal tudi vso infrastrukturo, plačila pa bi prejemali kot zasebniki, ki se morajo sicer za svoje stranke boriti na trgu. Se zavedamo, kam to lahko pripelje? Se v sindikatu zavedajo, da so iz bolnikov, na katere se sklicujejo, dejansko tokrat naredili talce? Je to sploh še sindikalni boj – če je sindikat uporabljen zato, da svoj status spremeniš iz javnega uslužbenca v podjetnika? Ni. To je zloraba sindikata. In kaj bi to pomenilo za preostale zdravnike? Enak status, ki omogoča višje prilive na lasten račun, bi seveda kmalu zahtevali tudi vsi preostali zdravniki – in mnogi še neprimerno bolj garajo kot družinski zdravniki. Slovenski zdravstveni sistem bi razpadel. Pa ne samo to. Plaz bi se sprožil po celotnem javnem sektorju. Veliko je poklicev, ki lahko svoj položaj argumentirajo na enak način.

Doslej je javnost mirno sprejemala, da so plače zdravnikov in njihovi dodatki bistveno višji kot pri vseh drugih poklicih javnega sektorja. Ta denar prihaja ne nazadnje od državljanov in so ga pripravljeni dajati. Vsi smo razumeli, da morajo biti zdravniki pač bolje plačani, pa čeprav so v javnem sektorju – a seveda znotraj zmožnosti.

Poskus privatizacije osnovnega zdravstva prek sindikalnega gibanja presega mejo dopustnega in etičnega. In ne, za tem ne stoji toliko zdravnikov, kot se morda zdi po hrupu, ki ga zganjata sindikata Praktik.um in Fides.

Gre za zelo žalosten trenutek za slovensko javno zdravstvo. Ker to niso dejanja za izboljšanje stanja, ampak za razgradnjo sistema kot takega.