Rešitve ni

Heni Erceg

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Boleče, res nevzdržno je, da cerkev na Hrvaškem komaj životari s tisto miloščino – milijardo kun na leto –, ki ji jo država redno izplačuje iz denarja, zbranega od vseh državljanov. Dušnim pastirjem ni lahko, škofje obupujejo, pa tudi sam šef hrvaške katoliške cerkve je pripravljen, preden ga bodo zamenjali, to pa bo vsak čas, vrniti del zajetne vsote, ki se je kot po čudežu znašla na njegovem zasebnem računu v vatikanski banki. Medtem se morajo božji namestniki znajti, kakor vejo in znajo. Tako se je župnik v nekem podeželskem mestu domislil, da bi uredil Križev pot in zabetoniral blatno pobočje, in ker denarja ni, je župljane pozval, naj darujejo najmanj po sto kun, tistim, ki bodo dali več ali še več, pa bodo ob Križevem potu postavili plošče z imenom. Veliko hrvaško srce zagotovo ne bo omahovalo, ljudje bodo dali svojemu župniku, prav tako kot čredno sofinancirajo shod pri Pliberku, kjer zbrani slavijo »pobite nedolžne« ustaše.

Potem pa bodo, vsi prežeti z vero, z železno palico pretolkli mladega Pakistanca, ki je na trpljenja polni begunski poti skozi Hrvaško stopil na neko dvorišče v vasi blizu Zagreba. In sredi noči streljali v »nekaj, kar se je premikalo v grmovju,« ter skoraj ubili migranta, zdravnika iz Iraka. Ker Hrvati, kot pravijo, »umirajo od strahu« pred begunci, ki hodijo mimo in »se ustavljajo pred našimi hišami« … Kot poosebljeno zlo! Da, moder narod je to, zato je nestrpnost do drugačnih vgradil v samo bit kulturne matrice, na hinavski krščanski tehtnici pa je na drugi strani brezpogojna ljubezen do resničnega, prvinskega zla. Samo da je naše. Zato so si celo tisti, obsojeni zaradi najhujših dejanj proti človečnosti, tukaj trajno zagotovili status svetnikov. Tako Hrvate že desetletja vzgaja desničarska propaganda z oblastnega vrha, a še huje in še strašneje, tako jih izpred oltarjev poučujejo njihovi duhovniki, škofje. Ni kar tako, če je absolutni prvak med »našimi« zločinci prav tisti najhujši, ki je bil v Haagu obsojen na 25 let zapora zaradi strahotnega pokola v bosanski vasi Ahmići, vodja hrvaških vojakov, ki so v tej vasi, v žaru »osvobajanja« hrvaških ozemelj v Bosni, pobili 118 civilistov, žensk, starcev, otrok, dojenčkov …

Zmagoslavno vrnitev Darija Kordića, Hrvata iz Bosne, k »svojemu« ljudstvu smo doživeli tistega poletja pred nekaj leti, ko je, potem ko je odslužil dve tretjini kazni, pristal na zagrebškem letališču in tam z rožnim vencem v rokah igral Odrešenika. Pričakala pa ga je sama smetana nekdanjih visokih uradnikov HDZ in sedanjih škofov, od katerih mu je eden poljubil roko in ga pred topoglavo množico razglasil za svetnika, ki se je »boril za hrvaško stvar«. Vojni zločinec pa je izpustitev iz zapora imenoval »zmaga hrvaškega naroda«. Ni se motil. Tako se tukaj navadno imenujejo zločini nad civilisti, taborišča in mučilnice za Bošnjake, ki jih je hrvaška vojska imela v BiH. V evforični drhali, ki je takrat pričakala Kordića, je, medtem ko je po letališču donel ustaški pozdrav »Za dom spremni«, en sam mladenič vzkliknil: »Morilec!« Nemudoma je bil deležen udarcev pred očmi tam navzočih policistov.

Udarcem pobesnelega občinstva so pred kratkim komaj ušli tudi aktivisti na zagrebški univerzi, ki so poskušali prekiniti predavanje tega vojnega zločinca. Ki je prišel iz svojega zagrebškega stanovanja – za katero nihče ne ve, od kod mu, prav tako kot ne za premoženje njegove širše družine, čeprav ni težko sklepati, da ga financira ravno »siromašna« katoliška cerkev – na vabilo hercegovskih študentov. Od domoljubja opitim študentom iz države Bosne naj bi razlagal o svojem odnosu z bogom. S sekundiranjem študentskega kaplana, ki je Kordića povabil, ker je »moralna veličina« in »človek, ki je spoznal Kristusa«. Kje naj bi to bilo? Med pokolom v Ahmićih? »Imel sem 31 let in gledal sem množično prelivanje krvi po naši prekrasni deželi. Takrat nas je rešil sam bog …« je blebetala ta človeška smet, ki je skupaj z drugimi barbari v imenu svojega boga in političnega projekta hrvaškega vodstva pobila vse muslimansko, torej nepobožno prebivalstvo Ahmićev. Dela »prekrasne dežele« Hrvaške, ne srednje Bosne. In nato še naprej, ves čas z bogom na ustnicah, zastrupljala poneumljeno, izgubljeno množico študentov, svojo aretacijo pa imenovala politično maščevanje.

Mar je sploh kdo iz občinstva, ki je z obžalovanjem in vzneseno poslušalo tega bolnika, vprašal kaj, vsaj eno samo stvar, o zločinih, ki jih je bil storil? Seveda ne, to v družbi, ki poveličuje vojno in zločince, žrtve pa omalovažuje in prezira, ni več mogoče. V družbi, v kateri si je morala peščica aktivistov reševati glavo zaradi vzklikov, da je Kordić vojni zločinec, ta pa jih je z govorniškega odra cinično okrcal: »Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kakšna je sploh prihodnost države, v kateri so vojni zločinci zgled? In ali bi to »visokoizobraževalno« zborovanje sploh bilo mogoče, če bi bilo družbeno ozračje drugačno? Če bi bil vpliv nacionalklerikalne desnice manjši, če se zgodovina hrvaškega vojskovanja v Bosni ne bi vztrajno revidirala v korist zločinske ideje prisvajanja tamkajšnjega ozemlja, pobijanja bošnjaških otrok in žena, če bi namesto govora banalnega hudodelca študentom predvajali dokumentarni film o zločinu v Ahmićih, minister pa Kordićevega misijonarstva ne bi opravičeval z besedami, da je mož »odslužil kazen«, če, eh če …