Grega Repovž

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Laž, laž, vse je laž

Že dolgo nismo imeli pred sabo dokumenta, ki bi tako jasno razkrival dejanski način dela evropske komisije, kot je ovadba slovenskih kriminalistov zoper nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca (in soodgovorne). Slovenski kriminalisti so opravili izjemno delo, ovadbo bi bilo treba nemudoma prevesti in poslati vsem medijem in institucijam v Evropi, zlasti pa kriminalistom v Belgijo in Nemčijo. To ni slovenski škandal, zaradi dokumenta bi morale evropske države skupaj izvesti veliko preiskavo delovanja evropske komisije. Pri čemer je Jazbec, prvo ime na ovadbi, dejansko le nevestno opravljal svoje delo – oziroma izpeljal, kar so od njega zahtevali, čeprav je vedel, da za to ni temeljev. Verjetno za to ni dobil niti evra, ampak je tako ravnal, ker je pač prevzeten in častihlepen. Nobene strokovne, kaj šele avtonomne drže ni izkazal, vedel se je podrejeno.

Tri mesece se je sicer upiral zahtevam, potem pa, kot pravi Borut Mekina v povzetku ovadbe, strokovno delo zamenjal za brisanje sledi, za legalizacijo kriminalnega postopka in ustvarjanje privida, da stroka in pravna država delujeta kot namazani.

Slovenska zgodovina je žal polna takih politikov.

Na podlagi ovadbe in njenih ugotovitev je tudi jasno, zakaj sta Evropska centralna banka in tudi evropska komisija tako brezkompromisno grozili slovenskim kriminalistom in vladi (komisija je sprožila tudi tožbo zoper Slovenijo), naj nikar ne preiskujejo, kako je prišlo do zneska dokapitalizacije in kaj se je dejansko dogajalo. Kar noro, če vemo, da gre za milijardne zneske – zase so zahtevali imuniteto, popolno zaščito. Seveda je zdaj tudi jasno, zakaj je komisija Jazbeca, še preden bi se mu iztekel mandat guvernerja, presenetljivo imenovala za direktorja v enotnem odboru za reševanje, centralnem organu za reševanje bank v okviru bančne unije. In zakaj je Jazbec odšel na to neprimerno manj imenitno funkcijo še pred iztekom mandata. Še enkrat gre pohvaliti slovenske kriminaliste in nenazadnje politike, da se kljub pritiskom iz Bruslja niso ustavili. Ta ovadba bi res morala zamajati celoten ustroj komisije. Vse, kar je govoril Janis Varufakis, se je tudi v primeru Slovenije izkazalo kot popolnoma resnično.

Bere se kot teorija zarote ali scenarij za slab film. Pa gre za zelo resen dokument slovenske policije. Verjeli smo, da za odločitvami evropske komisije in njenih uslužbencev stojijo vsaj nekakšne analize, razmisleki, četudi napačni. Nič od tega ne obstaja, je pokazala policijska preiskava. Še huje.

Kriminalisti NPU so si dolgi dve leti in pol razbijali glavo predvsem z vprašanjem tako imenovane metodologije: Kako so ti finančni eksperti določili, koliko je na primer vreden kompleks stanovanj Celovški dvori, s katerimi so bili zavarovani slabi krediti? Kako so prišli do ovrednotenja NLB? Kako do ovrednotenja ostalih bank? In sledilo je strašljivo razkritje: vse domnevne analize, za katere je država odštela kar 30 milijonov evrov, so bile le krinka, ništrc, nepomemben papir, ki ga nihče ni upošteval. Koliko so vredne banke – v nasprotju z vsemi analizami iz bank samih, v nasprotju z dejanskimi podatki –, je namreč določila evropska komisija, ne da bi za to navedla kakršnakoli merila. Preprosto ni hotela. Kriminalisti so iskali sporno metodologijo in prišli do hujšega: metodologije ni bilo.

Zakaj se je vse to zgodilo? Je kdo želel zaslužiti? Kaj je bilo zadaj? Hujše je. Za zdaj se zdi, da je šlo zgolj za politično odločitev, da bo Slovenija poskusni zajček (citiramo Mekino), s katero bodo preprečili, da se breme sanacije bank (slovenske so bile v tem primeru pač majhne) ne preloži na celotno Evropsko unijo (zlasti ne na velike države). Niso vedeli, kaj naj naredijo z državami v težavah, da se breme slučajno ne prerazporedi, zato so pri Sloveniji pač poskusili novo metodo. In zato so morali slovenske banke razglasiti za bankrotirane. Da so to lahko naredili, so morali prikazati lažno stanje.

Lahko bi rekli, da je to zgodovina. Da se je to zgodilo, bili so taki časi, nismo bili ne dovolj močni ne spretni, in so nas pač izigrali, uporabili. Pa ni tako – še danes v tej državi potekajo procesi, ki so posledica tega, kar razkriva ovadba. Tri banke, ki dejansko niso bile v tako slabem stanju (NLB, NKBM in Abanka), smo po navodilih in na podlagi ponarejenih ocen razglasili za bankrotirane, vanje vložili 4,78 milijarde evrov (ki jih odplačuje slovenska država prek javnega dolga), nato pa sprejeli obvezo, da bomo te lažno bankrotirane banke prodali. Seveda po nizki ceni, kot se pač prodajajo take banke. NKBM je začela prodajati že vlada Alenke Bratušek, prodala pa (če rečemo po simbolični ceni, ne bomo pretiravali) Cerarjeva vlada, postopek za prodajo NLB je zaključila vlada Marjana Šarca (ki zaradi ravnanja Cerarjeve vlade ni imela več manevrskega prostora), a pravkar poteka prodaja Abanke in Šarčeva vlada namerava prodati še preostalih deset odstotkov NLB. Vsi mednarodni igralci, ki so že kupili in ki še kupujejo deleže v teh bankah, vedo to, kar vedo tudi bralci Mladine: da te banke v sebi skrivajo zlata jajca – pač premoženje, ki je dejansko veliko več vredno, in dejanski denar, ki jim ga je prinesla dokapitalizacija. Z izplačilom dobičkov in po drugih poteh bo ta denar v prihodnjih letih vse te banke tudi zapustil.

Šarčeva vlada se je do razkritja vsebine objave še lahko pretvarjala, da se starim obvezam evropski komisiji, ki sta jih dali vladi Bratuškove in Cerarja (dejansko pa skuhala vlada Janeza Janše), pač ne more izogniti. Zdaj ne more več tako ravnati. Je Šarec še en Jazbec? Veliko govori o tem, kaj bo dopustil, omenja pomen suverenosti. Ali misli resno, se bo pokazalo na tem primeru.