Grega Repovž

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Primer Radonjič

Ob razglasitvi sodbe v primeru Milko Novič (nedolžen) smo se mediji znašli v težavah. Pred sabo smo imeli primer obravnave umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika in nenavadno (ponovljeno) sojenje sodnika Zvjezdana Radonjiča, ki je primer zoper Noviča vodil čudno, predvsem pa ni naredil dovolj, da bi odstranil dvom o svoji pristranskosti. Na Mladini smo se na primer obregnili ob dejstvo, da je brez pomisleka za izvedenca angažiral človeka, ki je prek politične stranke neposredno povezan z Novičem, oba sta namreč jasno povezana s stranko SDS, ki se je tudi sama zelo angažirala pri branjenju svojega člana Noviča. In ko so stvari postajale vse bolj neobičajne, se je Radonjič odločil, da ta proces zaključi bliskovito, onemogoči večino zaslišanj. Kako, zakaj bi nekdo tako ravnal v enem najbolj zapletenih primerov v zadnjih letih?

A to še ni bilo vse: na sami razglasitvi odločitve je izpeljal za sodne dvorane nenavaden nastop ter govoril o tem, da je delal pod izjemnim pritiskom, da je bilo celotno sodišče pod pritiski, da so nanj pritiskali mediji (Dnevnik in Mladina, ki sta podvomila o nepristranskosti sojenja). Še več, rekel je, da ve, da je njegova kariera končana, ker je sodil pošteno, in da je vprašanje, ali mu bo zadevo sploh uspelo obrazložiti na papirju, ker da bo morebiti že prej v suspenzu.

Seveda, še isti dan je postal junak ljudskih src, tisti sodnik, ki se je uprl establišmentu.

Naslednji dan je njegove izjave o pritiskih demantiral predsednik sodišča. Ki seveda množic, ki so dobile svojega junaka, svojega borca za pravičnost, ni mogel prepričati.

Radonjič se je, nežno rečeno, v tem procesu izkazal kot nenavaden sodnik. A v situaciji, ko se je sam razglasil za junaka, ki se je domnevno postavil po robu sistemu, je že to, da je nenavaden, zelo težko zapisati – avtomatično bi bilo pač ob takšnem »junaštvu« vsakršno opozarjanje na njegovo neobičajno sojenje takoj razumljeno kot diskreditacija. Poleg tega govorimo o človeku, ki je sodil v primeru umora in ki je torej nekomu sodil zaradi enega najhujših zločinov. Dvom o sodišču oziroma delu sodnika mora biti res trden in jasen, da ga v takem primeru zapišeš.

Zato smo se v medijih znašli v precepu. Najmanj se je dejansko dala motiti novinarka Večera, Elizabeta Planinšič, ki je ravnanje Radonjiča jasno opredelila kot šov in ob tem zapisala: »Bi pa moral imeti sodnik Radonjić vsaj v nečem prav. V tem, da bi moral biti v suspenzu. Pa ne zaradi odločitve, ki jo je sprejel. Zaradi šova, ki si ga je privoščil. Zaradi izrečenih besed, ki so povzročile eksplozijo kritik in ogorčenja v že tako zapletenem, pa tudi politično obarvanem procesu. Ker je izrekel nekaj, o čemer danes ni več ne duha ne sluha. A za zdaj ne kaže, da bo zaradi nepremišljenih hudih besed kaznovan. Vsaj za zdaj ne. Na podlagi prejetih pojasnil in s tem znanih okoliščin nadaljnje ukrepanje zoper sodnika ni predvideno, je prišlo s sodišča, ki ga vodi Marjan Pogačnik.«

A vrnimo se k zapisanemu: da je sodnik Zvjezdan Radonjič nenavaden človek. S tem želimo reči, da morda malce drugače vidi svet. Ali še drugače: da morda vidi stvari s posebno optiko. Na srečo nam razlogov za to mnenje ni treba utemeljevati, saj je razloge razkril kar Radonjič sam. Ta teden je v strokovnem časopisu Pravna praksa izšel njegov članek, v katerem govori o primeru Patria (tudi v tem procesu je bil udeležen v enem od stranskih postopkov). Radonjič je v tem članku ponudil svojo razlago korupcijske afere Patria: za afero Patria namreč stojijo iluminati. Takole pravi: »Načela delovanja omrežij iluminatov, najsi bodo civilna, vojaška, gospodarska, cerkvena ali kakršnakoli so, so nedvoumna. Ozek krog med seboj povezanih članov omrežja si lasti pravico odločati o za družbo ključnih vprašanjih z ignoriranjem institucionalnih postopkov, izključevanjem veljave institucionalnih centrov moči, ustave, zakonov, sklopa mednarodnega prava ter proti veljavi temeljnih standardov sodobnega sveta. Odločitve se torej sprejemajo po subjektivni volji neznanih, neizvoljenih posameznikov, ki namesto interesa ljudstva uveljavljajo lastne, parcialne, neustavne interese. V konkretnem primeru naj bi torej sodnik vedel, da potrjuje obsodilno zaporno kazen mimo institucij prava in države, po hotenju iluminatskih struktur.«

Na tej točki se bomo ustavili pri analizi stanja sodnika Radonjiča – bralci so si že na podlagi zapisanega sami ustvarili mnenje. A vendar je primer Radonjič točka, ki od tretje veje oblasti dokončno zahteva resna prevpraševanja. Sodniki so se namreč že pred leti odločili, da se ne bodo opredeljevali do težav, ki jih imajo v svojih vrstah. To je človeško – vendar pa so sodniki ljudje, ki s svojimi odločitvami bistveno posegajo v življenje državljanov. Zato žal ta kelih ne more mimo njih. Doslej so v tovrstnih primerih gledali stran in počakali, da se je prah polegel. Tako na primer že leta molčijo pri neverjetnih eskapadah sodnika Jana Zobca in mu s tem dejansko dajejo kredibilnost, pa čeprav se njegovo ravnanje vedno znova kaže kot popolnoma politično delovanje, dejansko je vse skupaj že absurdno.

Da, konflikt znotraj neke stroke je seveda naporen, a to, kar sodniki dopuščajo zdaj, je dejansko razgrajevanje sodniške funkcije in razgrajevanje sodne veje oblasti. Kako naj državljani zaupajo v tak sodni sistem?