Neprepričljiva ideja Evrope

N'toko

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Žive meje

Ne bom izgubljal besed o tem, kako groteskna, banalna in duha ubijajoča so politična soočenja pred evropskimi volitvami. To že veste. Veste tudi, da so spremljajoče hipermotivacijske »Pejte volit!« kampanje ponižujoče do ljudi in jih kvečjemu odbijajo od sodelovanja. Vso to predvolilno bedo opazujemo že leta. A v nasprotju s prejšnjimi volitvami se je letos vendarle nekaj spremenilo: zgodil se je vzpon skrajne desnice, ki je Evropejcem ponudila novo razlago sveta. Evropski liberalni tehnokrati, ki so doslej veljali za kredibilne voditelje evropskih institucij, so prisiljeni prvič po dolgem času spet iskati besede, s katerimi bi ljudi navdušili za svoje ideološke projekte. Bolje bi bilo, če bi bili tiho. Njihovi klavrni manifesti so namreč razodeli vso bedo unije in tudi številne evropsko usmerjene levičarje napolnili z dvomi. Naj gre za Macrona, Junckerja, Verhofstadta ali katerega izmed naših domačih evrofilov, v svojem »približevanju ljudem« vsi razkrivajo, da pravzaprav pristajajo na tri temeljne predpostavke desnih populistov.

Poglejmo si jih bolj od blizu.

1. »Evropa je ogrožena.« Prav vsi sredinski politiki so svoje nedavne govore začeli s to premiso, ki jim jo je vsilila desnica. Seveda ne uporabljajo istega ksenofobnega jezika, a nihče ne pozabi povedati, da »mora Evropa prisluhniti strahovom ljudi« (Macron), da »mora strogo zavarovati zunanje meje« (Šarec) in da »ne sme uvažati nestabilnosti« (Cerar). Dejansko na bolj politično korekten način ponavljajo obljube desnice, da bo zaščitila avtohtone Evropejce pred južnjaško drhaljo. Nikoli nisem razumel, kako naj bi bilo takšno govorjenje učinkovito orožje proti skrajni desnici, ki za zaprte meje dela bistveno prepričljivejše kampanje. Zakaj bi se spustili z njimi v boj za to, kdo bolj prisluhne »prestrašenim domačinom«, ko so strahovi več kot očitno produkt desne rasistične propagande. Žal v Evropi doživljamo ponovitev razmer iz ZDA 90. let, ko so liberalci celokupno prevzeli republikansko varnostno retoriko (samo spomnimo se Clintonove vojne proti »superpredatorjem«). Vemo, kam je to pripeljalo ZDA.

2. »Evropa je najnaprednejša civilizacija.« Čeprav zveni kot zlajnana fraza iz alt-right tviter profilov, gre za izjavo, ki jo najdemo v Macronovih in Šarčevih govorih. Besedičenja o »evropski izjemnosti« smo se v zadnjih letih res naposlušali. Manj ko je Evropa izjemna, več govorimo o njeni izjemnosti. Nihče izmed sredinskih voditeljev ne skriva prepričanja, da je naloga Evrope biti luč v temnem svetu – da mora ves čas bdeti nad nemirno Afriko, Bližnjim vzhodom in drugimi »regijami v razvoju« ter z vojaško prisotnostjo skrbeti, da ohranjamo prednost pred vzhodnimi konkurenti. Veliki zagovornik Evrope Guy Verhofstadt je v nedavnem intervjuju za CNN povzel desno razumevanje civilizacijskega boja bolje, kot bi ga Steve Bannon: »Svet se ne razvija v svet nacionalnih držav, temveč v svet imperijev. Kitajska je imperij, Indija je imperij, Združene države Amerike so imperij. Ustvariti moramo takšno Evropsko unijo, ki bo zmožna zaščititi naše interese.« Si evropske elite res mislijo, da želimo prebivalci sodelovati pri njihovem imperialnem projektu? In če že, ali ni desnica bolj prepričljiva pri izvajanju takšne propagande?

3. »Evropo razjedajo tuje sile.« Če bi se ustavilo pri tem, bi človek morda še razumel evropske elite – to je pač interes kapitala in v tem se dejansko ne razlikujejo od desnice. Toda pohlep po tujih resursih v kombinaciji s prezirom do demokracije pelje evrofile v še eno črno luknjo, ki bi jo prej pripisali zarotniški desnici: v govorih vztrajno ponavljajo, da Evropo ogrožajo tudi »tuje sile« – od Rusije, Kitajske in drugih držav, ki poskušajo »uničiti našo demokracijo«. Tudi tu sledijo Američanom in s polno paro obujajo hladnovojno retoriko proti »silam zla«. Morda nas res nobena od teh držav vojaško ne ogroža, toda nevarnost naj bi bila nevidna, kibernetska, podtalna ... Čeprav ni dvoma, da se države vmešavajo v zadeve svojih konkurentov (tako kot brezsramno počnejo evropske in ameriške varnostne agencije), je govor o tujih vplivih največkrat izgovor za poraze domače politike. Mar ni nenavadno, da vsaka oblast med množičnimi protesti, ko izgublja legitimnost, nenadoma najde svoje strice iz ozadja, svoje manipulativne Žide in vdiralske Ruse, ki na neviden in neslišen način spodkopavajo državo? Kje so liberalci dobili idejo, da lahko na terenu zarotništva tekmujejo z desničarji?

Ne le, da je evropski liberalizem v svoje središče postavil vse najhujše predpostavke desnice, ampak nam niti te zavožene ideologije ne zna prepričljivo prodati. Kandidati sredine se tako znova in znova vračajo k ustrahovanju volivcev: »Poglejte, kaj se zgodi, če skušaš izstopiti iz EU! Ne bodite neumni, nobene alternative ni!« Kot da bi prodajalci oglaševali svoja živila s sloganom »Nismo dobri, ampak bolje, kot da bi jedli drek!« Večina Evropejcev seveda dobro ve, v kakšno past so ujeti. Periferne države vedo, da zanje ni alternative evropskim trgom. Vedo, da so življenjsko vezani na mednarodne pogodbe, ki jih pišejo nemški gospodarstveniki. In prebivalcem polperiferne Slovenije je jasno, da imajo znotraj unije prednosti pred tistimi reveži na južni strani meje. Zato tudi v času najhujše krize ni bilo nikjer v Evropi, razen v Veliki Britaniji, resnega gibanja za izstop. To pa ne pomeni, da ljudje pasti ne občutijo kot past. Desnica svojim volivcem znotraj tega vsaj ponuja občutek nacionalnega ponosa, preostale stranke pa ponujajo le grožnje.

Stanje torej ne bi moglo biti bolj jasno: ker desnica s svojo propagando edina pomeni grožnjo evropskemu establišmentu, se ta pač obrača v njihovo smer in prevzema njihove ideje, saj misli, da lahko tako ohranja kredibilnost. In tukaj se postavi ključno vprašanje za evropsko socialistično levico: zakaj sami ne znamo ogroziti establišmenta? Zakaj so leva gibanja, ki so bila še na začetku tisočletja prva pri kritiki neoliberalne globalizacije, imperializma in nedemokratičnosti evropskih institucij, dandanes sprijaznjena s temi procesi? Zakaj celo države z levo tradicijo, ki je nekoč organizirala Gibanje neuvrščenih, danes nemočno ponavljajo mantre liberalcev za »več Evrope«? Seveda se lahko strinjamo, da trenutno ni možnosti za izstop iz Unije, a zavedati se moramo, da tudi znotraj nje ne bo mogoče doseči levih reform, če ne bomo začeli ustvarjati takšnih možnosti. Ne smemo dovoliti, da bi desnica ostala edina grožnja statusu quo.