Kaj z Adrio Airways?

dr. Bogomir Kovač

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Adria Airways (AA) se tri leta po privatizaciji vrača na politično prizorišče, ne kot dokaz uspešnosti, temveč nove poslovne katastrofe. Finančna in poslovna sanacija nista uspeli, razvojno tiči družba že desetletje v brezizhodnem položaju. Njena domala šestdesetletna poslovna zgodovina je učna ura, kje in kako grešiti, tako pod nekdanjimi komunisti kot novodobnimi kapitalisti. Država je kot dolgoletni lastnik družbo zavozila in jo prodala, novi nemški lastniki sedaj ne morejo preživeti brez državnih pomoči. Tragikomično, toda privatizacijo AA lahko očitno reši novo podržavljanje ali pa bo doživela stečaj in dokončno zaprtje. Kje tiči bistvo številnih zablod in kdo je zanje odgovoren?

Razumevanje poslovne zgodovine AA je pomembno za politike in tudi menedžerje. AA je bila ustanovljena leta 1961 kot čartersko podjetje Adria Aviopromet, s sedežem v Zagrebu, šele tri leta kasneje »pristane« v Sloveniji. Prve komercialne polete začenja na medcelinskih poteh, najprej s tujo posadko KLM, kasneje s svojimi piloti in letali. Ta poslovna improvizacija je bila za tedanje socialistične razmere nenavadna, toda bila je v duhu slovitih Kraigherjevih ekonomskih reform sredi šestdesetih let. Njihov propad sovpada s prvim poslovnim zlomom letalske družbe. Reši jo poslovna povezava s srbsko izvozno družbo Inter-Export in tako nastane Inex-Adria Aviopromet (IAA). Poteza komunističnih oblasti je spet presenetljivo pragmatična. Družba se je kasneje uveljavila kot ena uglednejših evropskih čarterskih prevoznikov, vodilna na Jadranu. Svoj poslovni Olimp je doživela konec osemdesetih let, pod vodstvom Kocijančiča, bistrega, politično premetenega in najbolj sposobnega menedžerja v zgodovini družbe. Zanimivo, IAA se leta 1986 poslovno osamosvoji, država postane samostojna leta 1991, ob trideseti obletnici obstoja družbe.

Razpad Jugoslavije in kasnejše balkanske vojne so sesuli trge in prinesli poslovni prelom, ki ga družbi nikoli ni uspelo nadomestiti. AA je iz čarterske družbe postala pretežno linijski prevoznik, namesto na Balkan in Jadran se usmerja na evropski zahod, zamenjava letal je draga, poslovna prilagoditev počasna, začenjajo se procesi finančnih sanacij in hitrih menjav menedžerskih vodstev. Sanacija AA sovpada z bančno, po letu 1997 je družba v popolni državni lasti, zunaj normalnih privatizacij. Obdobje po letu 2000 je na letalskem trgu vse bolj krizno. Velike nacionalne družbe se združujejo (Air France-KLM), mnoge tudi propadejo ali pa životarijo (Alitalia), kontroverzni Irec O’Leary pa je z Ryanairom letalsko prevozništvo postavil na glavo. V tem tržnem kaosu se je AA povsem izgubila. Finančna in ekonomska kriza 2008/2009 pomenita njen ponovni poslovni zlom in tudi politični polom. Slovenska država bi AA rada obdržala kot »nacionalnega prevoznika«, hkrati pa vidi edino rešitev v njeni privatizaciji. Dvoje nezdružljivih strategij je dokaz poraza glede prihodnosti AA.

Dejansko je zadnjih deset let z AA vse narobe, tržno in poslovno, organizacijsko in upravljavsko, politično in menedžersko. Sprva so AA reševali z organizacijskimi in upravljavskimi prijemi, menjavami menedžerskih vodstev, njena usoda je v rokah zblojenih državnih upravljavcev, AUKN, kasneje SDH in DUTB. Razvojne iluzije so padale druga za drugo, poslovno je družba tonila, finančne sanacije so se drugič razpletale na državni ravni, obdobje 2012–2015 je spomnilo na ono iz let 1994–1997. Potem je postalo jasno, da AA ne želi kupiti nobena velika letalska družba, da združevanje na Balkanu ni politično možno. AA se je potem znašla na slavnih seznamih za privatizacijo in kupci so bili samo še finančni skladi. Končna prodaja nemškemu skladu 4K Invest leta 2016 razen nemškega porekla ni obetala ničesar dobrega. Začetni finančni zagon ni zadostoval niti za dobro leto, novi lastnik nima prave poslovne rešitve, nova finančna blokada bank grozi, da bo družba izgubila licence za letenje. Odrešujoča privatizacija je torej po treh letih prinesla zgolj podaljšanje agonije AA.

Trije razlogi so ključni za ta polom. Prvi zadeva staro politično prevlado v družbi, ki je bila vedno brezglava, zato so jo finančno sanirali komunisti in tudi novodobni demokrati. Državna finančna pomoč ni panaceja za pomanjkanje vizije, kaj želi država z »nacionalnim prevoznikom«. Druga napaka zadeva razvezavo poslovnega trojčka, letališča, AA in tehničnega servisa (AAT), ki pomeni našo največjo konkurenčno prednost. Te tri med seboj soodvisne poslovne dejavnosti bi morali združiti in ne ločevati s privatizacijami. In tretjič, AA bi morala poslovni model jasno opredeliti med tremi alternativami, klasičnimi linijskimi, čarterskimi in nizkocenovnimi prevozniki. Tako pa je njen poslovni model pri vseh treh ostal na pol poti, poslovna nedorečenost in slaba vodstva so dokončno pokopali družbo. Če seštejemo vse troje, je usoda AA zapečatena.

AA je danes med najslabše ocenjenimi letalskimi družbami v EU, skrivljeno ogledalo države in lastnikov. Zgodbe tudi ni mogoče resetirati. Največja napaka je bila ločena prodaja vseh treh dejavnosti, zlasti letališča kot »molzne krave«. Seveda, danes država financira zasebne družbe v cestnem javnem prometu, SŽ dobiva potrebna sredstva po vseh možnih odvodih, le letalski promet se je zdel vsem odvečen, čeprav všečen. Rešitev je najprej zgolj politična.

AA so nekdaj reševali komunisti s pragmatičnimi kapitalističnimi pristopi, danes lahko v imenu istih ciljev uporabimo socialistične prijeme. Ena od možnosti je državni odkup AA, v okviru SDH, z lastniškimi konverzijami upnikov (Petrol), sodelovanjem državnih bank (SID) … Šarec rad šari po prihodnosti in se ne boji preteklosti, zato se v primeru AA splača tvegati. AA je lahko dokaz, kako so neoliberalni bogovi padli na glavo. Zgrešeno privatizacijo rešuje novo podržavljanje.