Rog med urbisom in urbicidom

Vlado Miheljak

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Dva leva

»Kako naj se človek opredeli? Rekel si mesto, mislil si mesto – belle époque, mesto, ki si ga imel rad. Kako naj si mislim mesto, z mestno substanco, če ob koncu tisočletja gledam mladega fanta – stojiva na mostu in govori mi, kako bo, če bo treba, državo branil z nekajmesečnim dojenčkom v naročju.«
— Nekdanji beograjski župan, arhitekt in filozof Bogdan Bogdanović v pogovoru z Milko Lužnik Pohar (1999)

»Rog smo ubranili leta 2016 in Rog bomo ubranili 2019.«
— Vojna napoved rogovcev (2019)

Ko rečem Rog, sem se že opredelil. In tvegal, da izgubim nekaj somišljenikov, idejnih sopotnikov, ter da pridobim tudi nekaj takih, ki si jih sicer ne želim. Lezem v podobno situacijo, v kakršni sem se znašel, kot sem pred leti (decembra 2006) v mesecu razglašanj takšnih ali drugačnih osebnosti leta »nominiral« Elko Strojan za Slovenko leta. Namreč, takrat je kulminirala kriza z romsko družino iz Ambrusa, kar je pripeljalo do prvih vaških straž po porazu medvojne kolaboracije. Moja »nominacija« je bila seveda provokacija, a je bila več kot to. Mamo Strojan sem predstavil kot brechtovsko mater Korajžo, preračunljivo, branjevsko mentaliteto, a hkrati zaščitniško medvedko, ki pa ne računa na sočutje niti ob tragični izgubi lastnih otrok. No, takrat so se proti meni usuli združeni protesti starih partizank in upehanih domobrancev, dolenjskih domorodcev in ljubljanskih meščanov … Večinoma izpisani na retro dopisnicah. In sporočilo je bilo soglasno: Ob vseh krepostnih Slovenkah ti izbereš ciganko!

Zdi se mi, da se je položaj pro et contra A. T. Rog v marsičem približal tistemu ob tako imenovanih ljudskih vstajah v Mariboru in Ljubljani. Kjer se je izhodiščno sporni povod (protest proti radarjem) preoblikoval v artikuliran upor proti avtoritarni Janševi vladavini in na koncu sprevrgel nazaj v lumpenproletarski bunt. Marsikateri mislec in zagovornik vstaj je potisnil glavo v pesek, ko so mariborski vstajniki v procesiji šli potrkavat na vrata domov občinskih svetnikov, ko so v Ljubljani s solzivcem posprejali ljubljanskega župana in – to je bila najnižja točka – v Mariboru z dravskega mostu obesili štiri lutke, ki so poosebljale mestne svetnike in člane mestnega poglavarstva. V uporu in vstaji je vse dovoljeno!? Očitno nekateri menijo, da je dovolj, da si natakneš okoli vratu ali kar čez obraz palestinsko ruto, pa je nasilje možno šteti kot politično; torej legitimno. Včasih, pravzaprav najpogosteje, je nasilje zgolj nasilje.

Moj najstarejši spomin na skvotanje sega v leto 1977, ko je skupina aktivistov zasedla vilo na Erjavčevi, ki je bila v špekulativni lasti NLB. Takoj, ko sem slišal za zasedbo, sem navdušen pohitel tja. Spomnim se, da je imel recital pokojni Jure Detela in da sem se zvečer vračal v študentsko naselje z mešanimi občutki. Zakaj bolj vestno in odgovorno ne skrbijo za svoje začasno ali trajno domovanje?

Nekaj let po Erjavčevi sem v času študija v Zahodnem Berlinu videl veliko skvotov in spremljal živahno debato o njihovem statusu in usodi. Gre za poskus redefiniranja stanovanjske ali služnostne pravice nad prostorom ali pa je skvot bolj »stanje duha«? Bliže so mi bili drugi, torej tisti, ki so menili, da je s skvotanjem treba prisiliti lastnike in mestna poglavarstva, da reaktivirajo funkcijo in namembnost objektov in da je skvot predvsem začasno stanje, da se scena (ko doseže cilje) seli iz enega v drugi prostor. Predvsem pa se je takrat razvnela debata o tem, kako obnavljati in vzdrževati mesto, kvarte, zgradbe. Nekateri so menili, da naj se mesto stara skupaj s prebivalci. A ljudje neizogibno umremo. Naj z nami umrejo tudi kvarti, zgradbe? Ali naj se skrbno vzdržujejo? Naj ulice ohranjajo svojo avtentično podobo, svoje omejitve in dotrajanost, ali naj obnavljajo komunalno infrastrukturo, odstranjujejo gibalne ovire itd.? Enkrat sem nekemu Vzhodnemu Berlinčanu nepremišljeno rekel, da so prav šarmantne vse te sive in opustošene stavbe in ulice, pa mi je zabrusil: »Ja, morda za vas, ki za nekaj ur izstopite na Friedrichstraße in se kmalu spet vrnete, ne pa za nas, ki tu živimo.«

Kakšno mesto je ravno prav lepo, privlačno, pa ni sterilno? Tega nihče ne zna opredeliti. Ulice, objekti po nastanku ali obnovi potrebujejo čas, da se »naredijo«. Moj prijatelj pravi, da je Švicarija preveč sterilna. Morda res ta čas. A popolne, zelo drage obnove »v nulo« je bil deležen tudi Kino Šiška, pa je to ena bolj posrečenih in privlačnih revitalizacij javnega prostora v mestu. Švicarija in Kino Šiška bi se brez obnove pogreznila vase.

In Rog? Zasedba je že odigrala svojo vlogo. Pozitivno. Mestno poglavarstvo je redefiniralo prvotno izrazito komercialno zastavljen projekt. A vztrajanje na okopih, proti dogovorom, proti vzajemnim zavezam, pomeni podaljševanje agonije arhitekturno verjetno najlepšega objekta ljubljanske industrijske dediščine. In to, kar sedaj ponuja prenova, ne more biti sporno. Ne arhitektonsko ne vsebinsko. Ni namenjena le turistom, kot govorijo, ampak predvsem meščankam in meščanom, uporabnikom mesta. Ali bo dosegla cilj, je odvisno od tega, kako se bo po obnovi prostor samoreguliral. Vztrajanje pri statusu quo pomeni poglabljanje degradacije celotnega kompleksa. In razpleta ne more definirati skupščina avtonomnega centra Rog kot odločevalsko telo. Skupščinsko odločanje in dogovarjanje več deset, več sto deležnikov sta privid demokracije, ki je pripeljala do poglabljanja sedanjega stanja zlorab in privatizacij, na katero opozarjajo tudi številni zagovorniki A. T. Rog.

Turistifikacija mesta? Seveda. Žal. Lepa mesta so privlačna. Mar ne obiskujemo vsi prestolnic, njihovih kulturnih točk in spomenikov? In smo to isto. Turisti. To je pač cena sodobnih mest kot kulturnih babilonov.

Neljuba, a neizogibna.