Potomci stare revolucije

Janko Lorenci

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kolumna

Živimo v času Grete Thunberg, pod petami nam gori, in razmišljati gre tudi o rečeh, kot je darvinizem. Nauk, ki pravi, da evolucijo poganja naravna selekcija, vsesplošno spopadanje za preživetje, ohranja svojo dvestoletno veljavo, a morda ne predstavlja popolne slike. Po nekaterih teorijah so se zgodnje vrste mnogoceličarjev (njihovi potomci smo tudi ljudje) razvile s sodelovanjem in simbiozo. Skratka, življenje naj bi nastajalo in se razvijalo tudi miroljubno.

Tako mislijo številni družboslovci in antropologi – vojne in nasilje niso od zmeraj, človeka ne vodijo samo Dawkinsovi »sebični geni«, ampak tudi nesebična nagnjenja, kot so sodelovalnost, empatija, pripravljenost pomagati. V človeku živita oba pola. Taka dvojna narava je značilna tudi za skupnosti. Toda današnje družbe so drugačne od tistih, značilnih za veliko večino človeške zgodovine.

Prelom, trdijo antropologi, se je zgodil pred kakimi 10 tisoč leti, s t. i. neolitsko revolucijo – izumom poljedelstva namesto dotedanjega lovstva-nabiralništva. Poljedelstvo je prineslo mogočen razvojni skok – bilo je bistveno bolj produktivno, zato je omogočilo kopičenje presežkov in zalog, s tem pa množenje ljudi in njihovo širjenje na račun lovcev in nabiralcev. Ti so živeli iz rok v usta, poljedelci pa so začeli naravo obvladovati, čemur so sledile spremembe družbe – specializacija, drugačen odnos do dela in časa, tekmovalnost. S pridelovanjem in nadzorom nad delitvijo presežkov (sprva predvsem hrane) je človek pridobival moč in vpliv, to pa je, pravi antropolog James Suzman, postavilo zametke sodobne ekonomije ter nas zasvojilo z rastjo, produktivnostjo in trgovino.

Lovskonabiralniška kultura je bila strogo egalitarna, poljedelske pa so postajale tekmovalne in neenake. To naj bi bila značilnost družb: več ko ustvarjajo presežkov (hrane, blaga, storitev …), bolj so neenake. Nekateri avtorji imajo neolitsko revolucijo za zgodnji začetek antropocena, torej obdobja, ko človek tako zelo obvladuje planet, da pušča trajne sledove celo v njegovi geološki sestavi. Kakorkoli, danes se zdi neolitska revolucija uvod v vse naslednje ureditve, silovita, a dvorezna prelomnica, blagoslov in grožnja hkrati. Po eni strani je omogočila hiter razvoj in scela boljše življenje neštetih ljudi. Po drugi strani je ukinila primitivno, a neagresivno sobivanje človeka z naravo ter nas po korakih pripeljala v stanje, ko v ogroženem okolju – ogroženem zaradi nas – trepetamo za lastno civilizacijo in morda celo obstoj vrste.

Kolesa zgodovine vsaj za zdaj najbrž ne bi hoteli zavrteti nazaj, tudi če bi ga lahko – življenje pred neolitsko erupcijo je bilo okoljsko harmonično, a surovo, nevarno, negotovo. Primerjava družb pred to davno revolucijo in po njej pa je zgovorna: pove nam, da človek ni samo produkt svojih genov, ampak tudi družbeno-kulturnih sprememb, ki jih ustvarja sam. Sebičnost, tekmovalnost, nagnjenost k neenakosti, lastnosti, ki jih kot osnovna nagnjenja človeka radi predpostavljajo neoliberalci, so se prebile v ospredje šele v drugem, manjšem delu človekove zgodovine, ki še traja. Pred tem je človek v obdobju, ki je bilo neskončno daljše, živel egalitarno, sodelovalno itd. In tak – iz več kosov – je kljub dolgotrajni samopredelavi še zdaj. To navsezadnje vemo iz vsakdanjih izkušenj.

Človekova narava sama po sebi torej ne preprečuje ureditve, ki bi bila bolj enaka, bolj pravična za ljudi, hkrati pa manj pogoltna glede okolja. Taka (pre)ureditev postaja vrhovna zapoved našega časa, stvar preživetja. Razumljivo: v času neolitske revolucije je živelo kakih 5 milijonov ljudi, danes tlači zemljo skoraj osem milijard zahtevnih potrošnikov, opremljenih z neštetimi tovarnami, mogočnimi stroji in računalniki. Planet je temu ustrezno zdelan. Za neolitskega človeka je bil neskončen, za nas je premajhen. Ali pa mi zanj preštevilni, prenasilni.

To celo vemo, a vse se vrti po starem in okolje propada naprej. Pravzaprav je težko razumeti, zakaj se civilizacije iz slabših menda spreminjajo v boljše (zbogom suženjstvo in tlačanstvo, dober dan demokracija), a so vse take, da sta bogastvo in vpliv vedno strahovito neenako porazdeljena. To ustvarja napetosti, ki jih lahko vsakokratne oligarhije (tiste, ki si prisvajajo presežke, zaloge) za silo obvladujejo le z nenehno rastjo; ta obilno zalaga mize bogatih, nekaj malega pa vendarle prinaša tudi množicam. Model, temelječ na količinskem napihovanju, sicer sproža nezadovoljstvo, upore, revolucije…, a se je, oprt tudi na represijo in propagando (vsaka ureditev zase trdi, da je najboljša in brez alternative), lahko ohranjal tako dolgo, dokler s tehnološkimi in drugimi pospeški, ki mu jih je dal zlasti kapitalizem, ni trčil ob fizične meje zmogljivosti planeta. In zdaj smo tu, posrkani v eksistenčno stisko po logiki sistema, ki ga je v zametkih ustvarila že neka prastara revolucija, potem pa se je osamosvojil.

Deset tisoč let po neolitski je torej potrebna nova, nekako nasprotna revolucija. Načeloma je mogoča, saj je človek še naprej iz dveh kosov, polaščevalnega in sodelovalnega, zraven pa opremljen še z razumom, ki ga svari, da postaja nevarno. Za nobelovca Stiglitza je okoljska grožnja ekvivalent tretje svetovne vojne. Nekako se bo treba izviti iz kapitalizma, tega daljnega potomca neolitskega preloma, in se rešiti v alternativo postkapitalizma, samo bog ve, kakšnega. Kapitalizem se bo morda deloma celo ohranil, a le z neusmiljeno amputacijo diktata večne rasti in ob strogi regulaciji. Ljudje pa bodo po malem spet bolj taki, kot so menda bili pred neolitskim prelomom. To je optimistična različica naše prihodnosti.