Spotikavci

Heni Erceg

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Hrvaška

Čudovita prispodoba so ti »spotikavci«. So komaj vidno, a močno delujoče opozorilo na zanikanje obstoja in uničevanje celotne etnije. Obnje se v resnici ni mogoče spotakniti, vendar mora vsak, ki hodi na primer po berlinskih ulicah, prej ali slej opaziti v cestni asfalt vstavljene medeninaste ploščice z imeni ljudi, ki so nekoč živeli na teh naslovih. Potem pa jih nenadoma ni bilo več in nikoli se niso vrnili na svoje berlinske domove. Zamisel nemškega umetnika Gunterja Demniga o spotikavcih, ki naj bi opominjali na posamično in skupno tragedijo evropskih Judov, so do danes udejanjili v 700 evropskih mestih. Spotikavcev je 70 tisoč, napis na vsakem pa se začne s »Tukaj je delal …«, »Tukaj je živela …«, »Tukaj je predaval …«. Vsakega izdelajo ročno, popolnoma drugače, kot so ravnali v nacističnih tovarnah za množično proizvodnjo smrti, kjer so Judom odvzeli ime, poklic, osebnost in nato še življenje.

Pred kratkim je Demnig obiskal Reko in v asfalt pred poslopji, v katerih so nekoč živeli Judje, vstavil spotikavce z imeni ljudi, ki so jih od tam odgnali v taborišča. Mesto Reka je tako brez pretiranega pompa izpeljalo enako dejanje pietete kot Berlin in druga evropska mesta. Kaj pa Zagreb? Se lahko prestolnica Hrvaške, iz katere so odpeljali največ Judov, pridruži temu blagemu opominjanju na trpljenje svojih nekdanjih meščanov? Ne, Zagreb, ki je bil v resnici izprijeni laboratorij za najgrozovitejše zločine tedanje ustaške države, žal ni mesto, kjer bi bilo kaj takega mogoče, ker bi se ob te male ploščice s kladivom v roki zelo hitro »spotaknili« zagovorniki ustaštva, katerih razum obvladuje čislanje barbarstva zločinskega režima, in ker je bila hrvaška posebnost, v nasprotju z ravnanjem Nemčije, množično pobijanje Srbov, meščanov Zagreba. Že leta 1941 so jih iz tega mesta v taborišča odpeljali 2166. Če bi želeli obuditi spomin nanje, bi morali velik del mestnega središča prekriti z znamenji, ki pa v današnjem ozračju divjega sovraštva in revizionizma ne bi vzdržala niti eno samo noč.

Zato bodo v prestolnici države, začarane z zgodovinskimi lažmi, namesto spotikavcev, pomnikov trpljenja in smrti someščanov, postavili veličasten spomenik vsem žrtvam holokavsta v obliki velikega zidu iz 300 kovčkov v spomin na Jude, ki so jih iz vse Evrope odgnali v taborišča. S kovčki, sredstvom prevare in simbolom upanja na vrnitev. Kaj drugega kot odvratno in namerno zamolčevanje resnice o nekdanji ustaški državi bi to lahko bilo? In mar takšen spomenik ne bo sporočal, da se je holokavst zgodil nekje drugje, da ga je zagrešila roka nekih drugih, tujih zločincev? Pa ni bilo tako, na podlagi odločitve domačih oblasti je statistiko smrti dopolnilo 8000 zagrebških Judov in kar 31 tisoč s celotnega ozemlja Neodvisne države Hrvaške. Zato je spomenik, »posvečen spominu na šest milijonov Judov, ubitih v holokavstu«, še eno sprevrženo zanikanje zločinov NDH, o cinično ponižujočem odnosu do žrtev ustaškega režima pa priča tudi izbira kraja za spomenik. Stal naj bi tik zraven glavne železniške postaje, prav tam, od koder so Jude množično deportirali v taborišča smrti, večino v Jasenovac. Hrvaška se tako spet spotika ob svoje lastne noge, ko s »spomenikom vsem« prikriva neposredno odgovornost ustaške države za udeležbo v holokavstu, patetična v poskusih zamegljevanja resnice o domačem zločinskem režimu, skrivajoč se za nacistično Nemčijo, ki naj bi bila edina zagrešila holokavst.

Zato tu ni mogoče postaviti spomenika vsem žrtvam Neodvisne države Hrvaške, vsem žrtvam avtentičnih rasnih zakonov te države: Romom, Srbom, Judom in antifašistom, zato tu šolarjev ne vodijo v muzej koncentracijskega taborišča Jasenovac, o njem se ne učijo niti iz knjig, zato je spotikavce mogoče vstaviti v asfalt samo na Reki, v drugih mestih pa ne, razen če bi jih vgradili kam visoko pod oblake, da jih roka z macolo ne bi mogla doseči … In čemu sploh postavljati tak spomenik v Zagrebu, če že stoji tam, kjer mora stati, v Berlinu, kot znamenje vsesplošne pietete do trpljenja evropskih Judov? Poleg tega tamkajšnji spomenik ni plod politične odločitve, ampak je država udejanjila zamisel skupine državljanov, zbranih okoli novinarke Lee Rosh, ki jo je vodila želja po ohranjanju spomina na zločin, počastitvi pobitih in rešitvi žrtev iz brezimnosti.

Zato bi moralo znamenje v spomin na holokavst v Zagrebu spominjati izključno na domači, naš lastni zločin, iz brezimnosti pa bi bilo treba rešiti pobite hrvaške Jude. Druge evropske države spoštujejo obstoj spomenika v Berlinu, ki se zdi naravno mesto zanj, saj se je šoa začela v rajhu, in se drugače spominjajo trpljenja domačih Judov. Hrvaška pa, toneča v blato revizionizma, je sklenila storiti še korak naprej in – odkrito poveličujoč ustaštvo, kar je programska odločitev politične elite – postaviti veličasten spomenik zamolčevanju samoniklega zla. S tem celotnim generacijam onemogoča ozaveščanje posledic rasnih zakonov hrvaške ustaške države. Sicer pa na prav tej zagrebški železniški postaji še dandanes stoji lokomotiva Črna Katica, ki je Jude prevažala na kraj, kjer jih je čakala smrt, v taborišče Danica. Toda na tabli ob njej so vpisani zgolj tehnični podatki. Niti besede v spomin na to, za kaj so jo pravzaprav nekoč uporabljali. Strah pred spominjanjem je razlog za hrvaško surovo sedanjost in za pot v še mračnejšo prihodnost.