Pozdrav iz kukavičjega gnezda

Vlado Miheljak

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Dva leva

»V tem kontekstu sem več kot skeptičen do vseh tistih, ki nam razlagajo, da je bodočnost Evrope v novi širitvi, ko pa se ne moremo zediniti niti z 28 članicami. Jaz bom brezkompromisen in bom zavrnil vsako širitev, preden izvedemo temeljite reforme našega institucionalnega delovanja.«
— Francoski predsednik Emmanuel Macron po prekinitvi zasedanja vrha Evropske unije (1. 7. 2019)

»Premier Marjan Šarec je danes potrdil, da je eden od resorjev v novi Evropski komisiji, ki zanima Slovenijo, širitveni. Premier je dejal, da je Slovenija lahko zadovoljna z dogovorom glede zasedbe najvišjih položajev v EU, ki so ga včeraj v Bruslju dosegli evropski voditelji. To je kompromis, bilo je iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, je povedal.«
— Premier Šarec bi izbral resor, na katerem komisar ne bo mogel in mu ne bo treba nič delati (STA, 3. 7. 2019)

»Zunanji minister Miro Cerar je danes po srečanju s palestinskim kolegom Riadom Malikijem v Ljubljani napovedal nadaljevanje prizadevanj za priznanje Palestine kot neodvisne države. Slovenija bi to naredila skupaj z manjšo skupino držav članic Evropske unije, da bi imelo priznanje učinek, je povedal Cerar.«
— Miro Cerar tudi kot zunanji minister ohranja smisel za črni humor, ki ga je demonstriral še kot predsednik vlade (STA, 10. 7. 2019)

Pokojni Peter Božič, ki smo ga pokopali ravno pred desetimi leti, je znal za politične populiste reči, da so kot »forštatski pobalini«, zmerno bistri, a zato presežno premeteni in preračunljivi. Kot taki preglasijo umnost, to redko dobrino domače politike. In svoj slabi sloves uspešno izvažajo tudi v Evropo. Niso osamljeni. Hitro so našli somišljenike, ki onesnažujejo Evropo kot emisije in plastični odpadki naravo. Z Evropo je pač žal tako kot s hi-fi stolpi. Kakovost celotne naprave se ne meri po najboljšem elementu, ampak po najslabšem. Ni sicer tako preprosto, da bi najšibkejše člene avtomatsko iskali in zaznali (zgolj) v novih članicah, a čisto vstran od resnice tudi ni. Prej je bila evropska politika levosredinska, liberalna, desnosredinska, in onkraj tega neka druga, primitivna, populistična, ki pa je bila marginalizirana, brez zavezništev. Zdaj najde zavezništvo v prevladujočih politikah srednje- in južnoevropskih članic. Ko se je stara, in vsaj z oddaljenega pogleda, dobra Evropska unija širila, so nove članice prinesle s seboj velika upanja, pričakovanja, a tudi globoke frustracije ter predsodke in prakse, ki jih je jedro Evrope večinoma preseglo. Širitev je umestila nove članice v prostor skupnega trga, a žal ne v prostor skupnih demokratičnih in pravnih standardov. Zato, naj se sliši še tako pokroviteljsko, imperialno, je nedavna intervencija Macrona razumljiva.

Namreč, ne samo da igrajo nove članice regresivno vlogo pri poskusu konstituiranja vrha Unije, tudi ne razumejo, kakšna sta vloga in poslanstvo komisarjev, komisark iz posameznih dežel. Niso zastopniki interesa posamezne države v skupni vrhnji hiši, ampak izvrševalci skupnega interesa iz posameznih držav članic. No, to vseeno ne pomeni, da je lahko dober komisar, komisarka nekdo, ki je v odnosu do lastne politike in lastne države slab. Zato je bilo šokantno, ko so se pojavila posamezna možna imena. Denimo Tanja Fajon, Marta Kos, Miro Cerar, ki jih v teh dneh preigravajo mediji. Kako naj bo dobra komisarka Fajonova, pri kateri nedoslednosti in dvojna merila načeloma preglasijo sicer dobre angažmaje in pobude? Ali Marta Kos, ki je kot veleposlanica v Nemčiji kritizirala lastno državo kot neverodostojno, ker ni privatizirala (prodala tujcem) 15 podjetij iz družinske srebrnine in konkretno Nemcem prodala Telekoma, navkljub lastnim interesom? Ali, bog pomagaj, Cerar, ki se iz situacije v situacijo, iz dileme v dilemo, od stališča do stališča bolj smeši. Denimo, potem ko je kot premier štiri leta skrbel, da parlament ne bi šel v solo akcijo priznanja Palestine, je palestinskemu zunanjemu ministru Riadu Malikiju ravnokar obljubljal ravno to – aktivno vlogo Slovenije pri priznanju Palestine (!?). Kako bo lahko nekdo, ki je z vidika notranje politike ali nacionalnih političnih interesov pregovorno neavtonomen, vzpostavil suvereno držo in avtoriteto kot resorni minister Unije?

A najhuje je, da če Evropi podtaknemo takšne (slabe) kandidate, jih posledično podtaknemo tudi sebi.

In ne nazadnje. Mar smo z dosedanjim odnosom do dežel nekdanje skupne države res pokazali kvalitete za vodenje širitvenega resorja? Bi nas kandidatke prepoznale kot verodostojno in zaupanja vredno članico, ki brez sebičnih računic spodbuja širitev? Ki pa je tako ali tako zlepa ne bo.

Vzdušje in zaupanje v nekdanji skupni prostor sta tudi sicer, ne le v politiki, porazni. Ena redkih dobrih zgodb sodelovanja je košarkarska združitev ljubljanske Olimpije in zagrebške Cedevite (o čemer sem že pisal). Košarka je bila (v nasprotju z nogometom) vedno stična točka, predmet vzajemnega spoštovanja, nadnacionalnega ponosa. Je spomin na najlepše trenutke skupnega življenja, skupnih dosežkov, skupnih ikon, urbanih mitov in legend. In če sta se sposobna združiti kluba z zavidanja vrednimi dosežki iz trenutno ne ravno zaljubljenih sosed v skupno zgodbo, ki bo obudila lepe spomine in skomine, bi temu veljalo zaploskati, ne pa je v najslabši politični maniri slabih sosedskih odnosov raztrgati. Seveda sem kot ljubitelj košarke pristranski. In bom novo evropsko košarkarsko zgodbo spremljal poleg prijatelja Zorana, najbolj vročega navijača stare Olimpije. Kot vedno, iz prve vrste, od prve minute. Če le ne bodo zdaj, ko so finančno in organizacijsko konsolidirani, neodvisni od prodane vstopnice ali dveh, začeli pretiravati z »evropsko« ceno. To bi bilo evropsko v najslabšem pomenu besede.