Tihi relikti komunizma

Bernard Nežmah

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Pamflet

Veliki poznavalec srednjega veka francoski filozof Etienne Gilson (1884-1978) je o njem zapisal: »Ljudje srednjega veka niso vedeli, da živijo v srednjem veku.« Iskrivo spoznanje, a poskusimo ga modernizirati: »Ali so Slovenci vedeli, da so med letoma 1945 in 1990 živeli v komunizmu?« Odgovor je v največji meri seveda – ne. Množice se te dobe najprej spominjajo po sindikalnih počitnicah, nakupu prvega avtomobila, družbenih stanovanjih in Titovi svetovni slavi, poboj 12 in več tisoč ujetih domobrancev pa je podatek, o katerem se ve, a ne kazi slike komunizma. Preprosto, slehernik bolj ali manj nima občutka, da je bil komunizem oblika ene najtrših diktatur. Ni vedel in še vedno ne ve, da je živel v komunizmu, kateremu so javna občila dnevno ustvarjala hvalnice.

Toda, kaj pa če Slovenija še naprej živi v komunizmu, samo da tega ne ve? Trditev je zgrešena, saj med članice EU pač niso sprejemali komunističnih držav.

A ob promociji Pikalovega zakona, ki je zasebne šole odločno diskriminiral, je vladna koalicija v en glas pripovedovala, da je potrebno ubraniti javno šolo, in postavljala, da so zasebne šole prestiž, ki ga državna blagajna pač ne bo v celoti krila.

Od kod sploh ta antagonizem med javno in zasebno šolo? Ali rečemo, da smo šli k javnemu veterinarju, če smo zavili v mestno veterinarsko kliniko, in da smo za hišno zverinico poiskali pomoč pri zasebnem veterinarju? Nak, uporabljamo en sam pojem – veterinar.

Ker je osnovna šola obvezna, morajo tudi waldorfska, Montessori in katoliške slediti predpisanemu šolskemu programu, tudi one so javne. Smisel obvezne devetletke je v tem, da država doseže od svojega prebivalstva, da absorbira vsaj ta korpus osnovnih znanj. Ko bi hotela vlada razširiti kolesarske spretnosti, bi denimo zahtevala, da mora vsak otrok opraviti spretnostni izpit vožnje s kolesom. In seveda to učenje plačala iz državnih fondov. Bi potem otrokom kolesarske krožke, ki bi potekali v državnih šolah, plačala, onim, ki bi tečaj opravili v privatnih, pa bi morali stroške plačati starši????

Stvar je logično nazorna tudi brez odločitve Ustavnega sodišča, a na Slovenskem očitno še marsikdo razmišlja, kot da bi živel v komunizmu. Privatne šole smo v zakonodaji resda legalizirali, a le kot koncesijo evropski komisiji, medtem ko si bomo še naprej prizadevali za monopol državnih šol.

Zadnje volitve v Ljubljani so sicer tako kot serija predhodnih potekale v ozračju komunizma. Seveda ne v celoti, ampak v eni točki, kot je mestno glasilo Ljubljana. Tokrat je o pritožbi na volilni rezultat Ustavno sodišče podprlo pritožnika Vilija Kovačiča in naložilo Upravnemu sodišču, da mora razsoditi, ali je enostranska propaganda v korist župana Zorana Jankovića vplivala na izid volitev svetnikov. Sodišče si je po pilatovsko opralo roke in zavrglo drugo Kovačičevo osporavanje županskih volitev, ker da sam ni kandidiral za župana in s tem pač ni upravičeni lik oškodovanca.

Fenomen lista Ljubljana uteleša naravo osrednjih medijev v času komunizma, ki jih je vodil princip, da v poročanju o dogajanjih in konfliktih niso dali prostora kritikom komunističnih oblasti. Če so se denimo Albanci zbrali na demonstracijah in zahtevali, da dobi Kosovo status republike, so bili takoj ožigosani kot iredentisti in rušitelji ustavne ureditve ter poslani v zapore.

Današnja Ljubljana tako poroča o županovemu projektu Rog, ki ga opiše z vsemi superlativi, množice skvoterjev, ki v njem živijo in ustvarjajo alternativne oblike kulture ter druženja, pa sploh ne predstavi. Toda ta princip se širi tudi na osrednji časnik Delo, ki v ljubljanskih temah deluje kot priloga mestnega glasila.

Pred dnevi je denimo objavil pogovor s šefom VO-KA Krištofom Mlakarjem, ki je bralce potolažil, da ni nobene nevarnosti, da bi kanalizacijski vod, ki je načrtovan prek vodnega zajetja, uničil podtalnico. Cevi bodo namreč postavili v betonski sarkofag. Enostavno in elegantno!

A kaj ko je Delo objavilo promocijski in ne vsebinski intervju. Leto nazaj je isti Mlakar v Odmevih nacionalne televizije zatrjeval, da so cevi, po katerih bodo tekle fekalije in druge nevarne odplake, absolutno varne. Zakaj torej preobrat, ko cevi očitno niso več vodotesne in potrebujejo še sarkofaško zaščito? Kdo je torej naročil in zahteval dodatno varovanje?

In seveda še manjkajoči skok v prihodnost: kdaj načrtujejo menjavo kanalizacijskih cevi in kako bo to videti? Kam bodo napeljali kanalizacijsko reko, ki bo tekla iz Medvod in Pirnič v času, ko bodo v Klečah menjavali cevi?

Odsotnost odpiranja ostrih vprašanj v krucialnih javnih zadevah je značilnost komunizma.

V Moravčah so pod vodstvom upornega župana Milana Balažica napravili škandal v zadevi Termita, ki odlaga odpadke v moravške jame. Okoljski minister Jure Leben je bil besen nanj in mu pretil, da bo občina sama plačala analize, če bodo pokazale, da je vse OK. Tokrat je analiza ministrstva pokazala odločno presežene količine kadmija, svinca, arzena, fenolom etc. na odlagališču odpadkov. In novi minister Simon Zajc je modro zahteval, da Termit takoj ustavi dovažanje odpadkov.

Na začetku leta smo ob moravških protestih na televizijah lahko poslušali besede inšpektorjev, ki so zatrjevali, da je na deponiji vse v skladu z zakoni. Na dostavnih listih pripeljanih odpadkov, češ da so navedene le dovoljene odpadne snovi, med njimi ni prepovedanih.

Noro, tako kot če bi švercerja kokaina spustili prek meje, ker bi carinikom pod nos pomolil račun za kupljeno moko!!!!!!!!

Brez ljudskega upora v Moravčah bi domačinom še naprej vozili kontaminirane odpadke in jim zastrupljali okolje. In odsotnost dejavnih in agilnih inšpektorjev, ki bi se ne tresli pred politiki in podjetniki, je tihi relikt komunističnih časov.