Kralji javnomnenjskih anket

N'toko

19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Žive meje

Tekmovanje v javnomnenjskih anketah in upravljanje države sta dve povsem različni veščini. To je na daleč jasno vsakemu opazovalcu. Stranka najspretnejšega televizijskega nastopača ni nujno najboljša zastopnica vaših interesov in ankete klicnih centrov povedo bolj malo o dejanskem dogajanju na državnem vrhu. Kljub temu pa nam je v medijih uspelo mejo med tema dvema kategorijama povsem zabrisati in iz javnomnenjskih anket narediti strokovno disciplino, po kateri presojamo delo politikov. Tako se vsakih nekaj mesecev na naslovnicah znajde nova serija grafov s fotografijami znanih obrazov in pompozno zvenečim naslovom »Vox populi«, množica komentatorjev pa vneto analizira vsak premik v popularnosti in poskuša iz padajočih stolpcev razbrati, »kaj so sporočili volivci«.

Vaja v tolmačenju političnih barometrov je sama sebi namen in hkrati namenjena predvsem polnjenju časopisnih strani. Vzorec je dejansko vsakič isti: tretjina vprašanih ne ve, koga bi volili, tretjina je tistih, ki so politično močno opredeljeni in bi v vsakem primeru glasovali za »svojo« stranko, tretjina pa jih lebdi na sredini in izbira na podlagi tega, katero faco so tisti teden večkrat videli na televiziji. Hkrati je povprečen vzorec 700 ljudi tako majhen, da je kak odstotek podpore gor ali dol za sredinske stranke prej statistično naključje kot pa znak, da je volilno telo kaznovalo to ali ono potezo. V obdobju, ko na sporedu ni volitev, je torej praktična aplikativnost političnih anket skoraj nična. A čeprav je njihova vsebina irelevantna, nam ankete vseeno prinašajo sporočilo: njihov vse večji pomen v političnih analizah nam razodeva pomembne spremembe v delovanju našega sistema. Če parafraziramo Marshala McLuhana: »The medium is the message. (Medij je sporočilo.)«

Nov model političnega tekmovanja ste zagotovo opazili že sami. Zadnja dva voditelja naše države sta totalna brezvezneža, ki sta od nikoder pridrvela na prizorišče nekaj tednov pred volitvami in pometla s konkurenco. Brez članstva, brez programa, brez kadrov. Zgolj z »javnomnenjsko podporo«. Vodila sta nov tip stranke, ki ne deluje več kot politična organizacija, ampak kot PR-agencija. Ta pred volitvami analizira, kje je nastala politična praznina med tisto tretjino neodločenih volivcev, ter jih v ključnih trenutkih zasuje s targetiranimi sporočili. Cerar je tako v zadnjem hipu prišel v naša življenja, da nam vrne »etiko in moralo«, Šarec pa »normalnost in zdravo pamet«. Ideja ni izvirno slovenska – pred kratkim smo lahko videli vzpon podobne enodimenzionalne instantne stranke v obliki britanske stranke Brexit, še pred tem je taktiko ubral Emmanuel Macron. Analitik Richard Seymour je te nove politične tvorbe opisal kot »digitalne stranke« – vitke organizacije z majhnim članstvom, ki namesto na dolgotrajno grajenje baze stavijo na bliskovito zajetje medijske pozornosti. Vedo, da ta danes traja le kratek čas in da jo moraš unovčiti takoj, s posledicami pa se ukvarjaš kasneje.

Digitalna stranka je zato v celoti podrejena eni sami nalogi: vladanju javnomnenjskim anketam. Zaradi tega je seveda slabo opremljena za tisti bolj zoprni del procesa, ki sledi volilni zmagi: upravljanju državnega aparata. Zaradi tega celo tistim bolj populističnim ne preostane drugega, kot da v ključnih ekonomskih vidikih vladanja sledijo nareku najvplivnejših tujih in domačih institucij. Ker pa so te stranke že v osnovi zastavljene kot sredstva za lansiranje individualnih karier, zanje nezmožnost dejanskega vladanja niti ni problem. Samo poglejmo Cerarjevo SMC, ki je po štirih letih žalostnega opletanja na vrhu vlade izgubila praktično vse volivce. Za vsako drugo organizacijo bi bil to strahoten poraz, toda v resnici je SMC dosegla vse svoje cilje: lansirala je vrhunske ministrske in evropske kariere Cerarju, Brglezu, Bulčevi, Počivalšku in drugim. Nedavni poskus Cerarja, da »proda« preostanek svoje stranke Šarcu v zameno za mesto evropskega komisarja, je dejansko popoln zaključek procesa. Zakaj bi bilo čez nekaj let kaj drugače z Listo Marjana Šarca? V takšno stranko se pač ne včlaniš, da bi na dolgi rok zanjo gulil parlamentarne klopi, ampak da bi izrabil njen kratki rok trajanja za vzpon v višje sfere.

Seveda so bile volitve vedno tudi mehanizem za karierne ambicije lokalnih povzpetnikov. Nova pa je totalna izvotlitev demokratičnega procesa, v katerem se je javnomnenjska priljubljenost dokončno ločila od vsega, kar politiki dejansko počnejo. V današnjem svetu nenehnega dotoka informacij in kratke pozornosti se uspeh meri po tem, do katere mere lahko svojo javno persono ločiš od svojega funkcionarskega dela. To je sprva izpopolnil Borut Pahor – medijski ljubljenec, ki je še v dobi tradicionalnih strank prišel na prizorišče skozi vrste SD in nato ugotovil, da v novi dobi stranke sploh več ne potrebuje. Bil je znanilec prihajajočih sprememb, njegovo večno kraljevanje na vrhu javnomnenjskih anket pa nam tudi kaže, kako malo nam te povedo o politiki sami. Ali ga ljudje res vsakič znova izberejo zaradi tega, kar počne kot predsednik države, ali zaradi tega, kar počne na Instagramu? Zdi se, da medijskemu komentariatu ta razlika sploh ni več pomembna.

Priljubljenost javnomnenjskih anket kot sredstva za analiziranje politike bi nas morala verjetno skrbeti. Če so ti grafi in stolpci edina stvar, ki se je morajo politiki bati, potem lahko brez resnih posledic izvajajo kakršnokoli agendo. Ni jim treba odgovarjati civilni družbi, delavskim organizacijam in drugim združenjem, ki imajo bistveno manjši dostop do medijev in s tem manj vpliva na javno mnenje. Oni niso več tisti, ki jim prinašajo ali odnašajo volilne glasove – povozi jih lahko že vsaka plehka PR-kampanja. Kar nekaj ironije se skriva v dejstvu, da si politiki in mediji dandanes dajejo toliko opravka s »tujimi silami«, ki »vdirajo v naše medije«, »zavajajo volivce z lažnimi novicami« in »spodkopavajo našo demokracijo« … Morda bomo nekoč ugotovili, da je levji delež k temu prispeval kar domači medijski establišment sam.