Cerarjeva stara oblačila

Vlado Miheljak

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Označujejo me za norca. Me bo Bog, ko me pokliče k sebi, tudi tako poimenoval?«
— Ludvik II. Bavarski

»Njegova sestra Rachel Johnson je nekoč dejala, da je Boris kot otrok želel postati ’kralj sveta’.«
— Boris Johnson je že zgodaj meril visoko (STA, 23. 7. 2019)

»Sem najboljši predsednik, kar jih je ustvaril Bog.«
— Donald Trump

»Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.«
 — Miro Cerar je blizu končne rešitve: jeseni se na kongresu ne bo več potegoval za mesto predsednika Stranke Mira Cerarja.

Politična zgodovina premore bogat nabor legend in faktičnih zgodb o političnih voditeljih, vladarjih, ki so (bili) presežno ubrisani. Neredko tudi nori. Dobesedno; v kliničnem pomenu. V drugi polovici 19. stoletja je Bavarsko zaznamoval Ludvik II. Bavarski. Včasih dobrohotno imenovan tudi pravljični kralj, ker je živel v svetu iluzij. Bolj cinični so ga zaradi njegovih fascinacij klicali labodji kralj. Najbolj grobo pa kar nori kralj. Zakaj nori kralj? Ker se je poistovetil s svojo vlogo. Ker je verjel, da je kralj. Ker je svoje poslanstvo jemal zares, kot da se je prikradel iz nekega drugega, že zdavnaj izginulega časa. Kar je počel, morda ni bilo najbolj varčno, ni pa bilo slabo. Zidal je pravljične gradove, gostil in podpiral je umetnike. Wagnerju je denimo pomagal v času hude finančne stiske in med drugim posredno omogočil dokončanje opernega cikla Nibelunški prstan. Imel je nadvse liberalne poglede in tudi življenjski slog. Od prijatelja Wagnerja se, denimo, ni nalezel za tisti čas samoumevnega antisemitizma. Menda je bil gej. Imel pa je tudi socialni čut, ki je bil zelo moteč za takratno prevladujoče dojemanje konstelacije odnosov med družbenimi sloji. In morda je bilo prav slednje, ne pa toliko praznjenje državne blagajne, izvirni greh, ki je privedel do odvzema kraljevih pooblastil, določitve regenta in osamitve. Nekaj dni po odvzemu pooblastil je na večernem sprehodu v čudnih okoliščinah utonil v jezeru pri gradu Berg, kamor so ga osamili.

Iz tedanje perspektive je bil Ludvik nor zaradi življenjske filozofije in življenjskega sloga, z današnjega vidika pač ne. In tisto, kar so mu očitali – razsipno vlaganje v kulturo, umetnost, arhitekturo – danes polni blagajne bavarske turistične industrije. Ludvik Bavarski je prispodoba kreativne norosti. Je bavarska blagovna znamka, kot so BMW, Oktoberfest, nogometni klub Bayern, pivske klobase, tradicionalna oblačila iz lodna ...

No, večinoma pa se norost vladarjev in političnih veljakov prevaja v destrukcijo. Ne samo v zgodovinski perspektivi, ampak tudi aktualno. A dokler je norost politikov lokalna posebnost, folklorni običaj, to niti ni tako tragično. Je zgolj breme lokalnega prebivalstva. Ko se norost polasti vladarja regionalne ali svetovne sile, jo čutimo vsi. Američani imajo različne politike. Tudi premetene, pokvarjene, lažnive, dvolične. Pretežno pozitivnim likom, kot so bili Kennedy, Clinton in še kdo, lahko prištejejo številne slabe značajske lastnosti. A prvo velesilo sveta v posameznih legislaturah vodijo tudi norci, ki jim ni para. Denimo, Bush mlajši je bil v neposrednem stiku z bogom. Kar je najbolj neposreden dokaz, da ni šlo zgolj za pokvarjenost, ampak norost. Obstaja več pričevanj o neposredni in živi korespondenci ameriškega predsednika z bogom. Svoj čas je palestinskemu premieru Mahmutu Abasu pojasnil temeljno vodilo in motivacijo svojih vojn: »Bog mi je rekel, naj udarim po Al Kaidi, in sem udaril, pozneje mi je dal navodilo, da udarim po Sadamu, in sem udaril, in sedaj sem odločen, da razrešim problem Bližnjega vzhoda.« Nekateri so dvomili o avtentičnosti citiranega, a kaj, ko je po pripovedovanju takratnega palestinskega zunanjega ministra Nabila Šata govoril zelo podobno na izraelsko-palestinskem vrhu v Šarm el Šejku leta 2003 pred celotnim zborom udeležencev z obeh strani: „Vodi me božje poslanstvo. Bog mi je rekel: ’George, pojdi in se bojuj proti tem teroristom v Afganistanu.’ In sem se. In potem mi je Bog rekel; ’George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku.’ In sem jo ...« Seveda je ob koncu dvajsetega stoletja neposredna in aktivna komunikacija z bogom nesporni znak norosti, a Busha je vsemu navkljub treba vzeti v bran. Gre za pristno norost.

Nova razsežnost nastopi, ko pokvarjenost, lažnivost in brezdušnost zlorabijo svojo lastno norost. Kot v primeru Donalda Trumpa in Borisa Johnsona. Ne povezuje ju zgolj frizura, ampak tudi sistematično laganje, aroganca, manipulativnost. Tu iz naše perspektive ni pomoči. Ne moremo namesto Britancev in Američanov reševati njihove zagate, naj se nas še tako dotikajo. To morajo dojeti in rešiti Američani in Britanci sami.

Problem pa je, če teh sprevrženih značajev ne uvidi naša politika in ne omeji odnosov na raven diplomatske rutine. V primeru Cerarja, še kot ministrskega predsednika in kot aktualnega zunanjega ministra, pa gre za kaj več, za nezrelo fasciniranost nad obema slabima značajema. S čimer ne sramoti le sebe, ampak deželo, ki jo zastopa. Zato ni dovolj, da odstopi kot predsednik lastne, personalne stranke. Odstop je dejansko in zgolj umik v območje preužitka. Kategorični NE morajo reči tudi volivci. Evropske volitve so pokazale, da se tega v glavnem že zavedajo.