Grega Repovž

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Dnevnik in Večer

Ta teden je Agencija za varstvo konkurence dovolila družbama Dnevnik in Večer, da iz svojih družb izločita v novo podjetje oba časnika, po katerih nosita ime. Gre torej za ustanovitev novega skupnega podjetja, za katerim bosta stali podjetji materi, ki pa ohranjata svoje preostale dejavnosti. Po predvidevanju naj bi v naslednjem letu postopoma nova družba prevzela zaposlene in poslovne procese, ki so vezani na izdajanje teh dveh medijev. Gre za razumno odločitev lastnikov, speljano za slovenske razmere presenetljivo modro in premišljeno, ki vsaj na srednji rok krepi položaj tako Dnevnika in Večera. Kljub temu pa obžalujemo, da se je to zgodilo, saj je vse skupaj dejansko posledica krčenja branosti tiskanih medijev in spremenjenih življenjskih navad sodobnih družb. A treba se je boriti za vsak resen tiskani medij, to je z vidika razvoja in ohranjanja družbe na čim višji ravni izjemno pomembno. Bistveno sporočilo je, da omenjeno združevanje omogoča Večeru in Dnevniku večjo stabilnost. To je dobro za celotno družbo in tudi za celoten medijski trg. Čeprav so mediji konkurenčni, je za vse skupaj izjemno pomembno, da čim manj ljudi neha brati resni tisk. Propad vsakega resnega medija je slab za vse ostale, vpliva na bralne navade nacije.

Morda se zdi teza malce presenetljiva, a dober izobraževalni sistem ter stanovitni in čim bolj razširjeni resni mediji so izjemno pomembni, da neka družba ne začne nazadovati in ostane prisebna. Dober dokaz tega so Združene države Amerike in Velika Britanija, kjer so obe področji zanemarili (oziroma prepustili zgolj trgu), danes pa se ne moremo načuditi, kako lahko dve tako izjemni državi tako neverjetno družbeno nazadujeta.

Doslej nikjer na svetu še niso našli res dobrega odgovora na spremenjene življenjske navade kot posledico sodobnih tehnologij, svetovnega spleta, drugačnega zajemanja informacij. Na eni strani ljudje še nikoli nismo imeli takšnega dostopa do tako rekoč katerekoli informacije o čemerkoli. Vendar so navade uporabnikov spleta po vsem svetu pretežno take, da – razen res redkih primerov v res velikih državah – resno novinarstvo zgolj na spletu ne more preživeti. Za večino ljudi splet tudi ni format za dostopanje do temeljitih in resnih vsebin, tudi ponudba je šibka. Tiskani mediji ostajajo tisti mediji, ki znotraj celotne medijske krajine še vedno pretežno edini gojijo najbolj temeljite in obsežne družbene razprave (injih objavljajo tudi na spletu). Ne gre torej zgolj za pluralnost, gre za vprašanje kakovosti in natančnosti razprav. Vsi novi mediji, ki so prišli po tiskanih medijih, so zaradi narave tehnologije družbene razprave vedno poenostavljali. Radio, televizija, nato pa splet – od katerega smo ob prihodu na ta svet sicer pričakovali nasprotno, imel naj bi potencial, da družbe celo demokratizira, zgodilo pa se je nasprotno.

Slovenska država za medije v zadnjih 30 letih ni naredila praktično nič, celo nasprotno. Vsaka lakirnica je bila pomembnejša zanjo, dimenzij (kritičnih) medijev za normalnost družbe preprosto niso želeli videti. Marsikateri politik si je želel manj močne medije. V občutljivejših državah po Zahodu so se po prihodu svetovnega spleta in začetem upadanju naklad odzvali, naredili različne sheme in načine financiranja in organiziranja, da so ohranili močne resne medije, zavedajoč se, da gre za vprašanje ravni razprave v družbi. Z javno televizijo je politika pri nas ravnala pretežno grdo – in čeprav smo na Mladini do nje redno kritični, je skoraj neverjetno, da je od nje sploh ostalo to, kar je. Tudi novinarji niso brez krivde, pogosto so preračunljivo upali, da njih ne bo oplazilo, ter glas dvignili šele, ko so sami prišli na vrsto. Dejansko je šele vlada Marjana Šarca naredila prvi korak, uvaja znižanje obdavčitve za medije in knjige, z novim zakonom o medijih pa napoveduje tudi drugačno razdeljevanje državnih subvencij, ki so doslej večinoma končale v rokah navideznih in za družbene razprave pogosto ne le irelevantnih, ampak celo škodljivih medijih. Seveda je treba počakati dejansko realizacijo. Izkušnje so preslabe, da bi bili zaupljivi.

Resni mediji na majhnem trgu danes zelo težko preživijo. Za to dejavnostjo v Sloveniji stoji velika predanost posameznikov. Stopnja prekarnosti je visoka, plače niso med boljšimi, delovne razmere pa na ravni amaterskih projektov. A to ne velja le za medije. Velja tudi za kulturo, šport, izobraževanje. Velik del presežka je na vseh teh področjih posledica osebnega altruizma. Težave na vseh teh področjih so tudi posledica nezmožnosti sprijaznjenja, da smo majhna država. Še vedno se vedemo, kot da smo večdesetmilijonska država, kjer trg res lahko v normalnih in nadzorovanih razmerah ohranja in omogoča preživetje teh dejavnosti. V zlasti težkih razmerah so vsa področja, ki jih omejuje jezik. Med te seveda spadajo tudi mediji.