Dis is maj kantri

Vlado Miheljak

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Mi se trudimo na nek način etično postopati, zdaj v tem primeru je potrjeno, da gre za medvedko z dvema letošnjima mladičema, mladiča ne bosta preživela, če medvedko ustrelimo.«
— Tako je izpostavil etično dilemo odstrela medvedke Marko Jonozović iz Zavoda za gozdove. (STA, 28. 6. 2019)

»Najprej seveda je treba odstreliti medvedko. Mladička ne bosta šla daleč, kot smo rekli, sta še gibalno omejena, in potem čim hitreje še oba mladiča.«
 — Tako je razkril konstruktivno rešitev etične dileme starešina Lovske družine Škofljica Mitja Spindler. (STA, 28. 6. 2019)

»Za odstrel medvedke z mladičema ... je čas le še do nedelje, ko se izteče interventna odločba za odstrel. Za podaljšanje odločbe za odstrel mora namreč obstajati tehten razlog. V nedeljo bo intervencijska skupina preučila stanje in se odločila, kako naprej. Med domačini bodo znova preverili razmere, a če ne bo konfliktov, se najbrž ne bodo odločili za podaljšanje.«
 — Tudi pregoni medvedov lahko zastarajo. (STA, 28. 6. 2019)

»Mi si rečemo kar vaške straže oziroma pregledniki meje ... Na teren gre vsak dan do deset ljudi in pregledujejo obmejno območje. Zaradi varnosti države, zaradi varnosti ljudi, zato, ker to že po zakonu ni sprejemljivo, da se prehaja mejo na tak način.«
— Vodja preglednikov meje belokranjske vaške straže Blaž Zidar (Planet TV, 29. 7. 2019)

»Dis is maj kantri. Dis is kantri Slovenija. Imiditli davn.«
— Paravojaški ukaz za nevtraliziranje begunske sile (Planet TV, 29. 7. 2019)

Kako se vse spreminja! Včasih smo rekli, da je kdo zaščiten kot medved. Zdaj se zgodi prav obratno. Kakšen medved je zaščiten kot človek. No, točneje, kot človek Janša. Namreč medvedka z dvema mladičema, ki se je potikala nekje nad Želimljami, je bila obsojena na smrt, a je preživela, ker je potekla odločba za odstrel. Pač tako kot naš junak, ki na sodiščih zmaguje. Ne tako, da bi ubranil nedolžnost, ampak ker zaradi proceduralnih zapletov in izmikanj procesi proti njemu zapovrstjo zastarajo. Srečen človek. In srečna medvedka tudi. Medvedka sicer nima za seboj vojske premetenih odvetnikov, a so ji prišli na pomoč aktivisti, ki so z lonci, pokrovkami in drugim naredili trušč. In po oceni omenjenega predsednika lovske bratovščine se je medvedka zgolj »potuhnila«. Potuhnila? Beseda ima v slovenščini vselej negativno konotacijo. Morda pa se je pritajila, da zaščiti mladičke. Ki bodo zaradi grehov matere obsojeni na smrt. Iz etičnih razlogov!? In argument? Brez matere ne bi preživeli. Si predstavljate, da bi tam, kjer še izvršujejo smrtno kazen (v Trumpovi Ameriki, na Kitajskem in še kje) po smrtni obsodbi in izvršitvi kazni pobili še obsojenčeve otroke z argumentom, da sami brez starševske ali tuje pomoči itak ne bi preživeli. Nekaj perverznega je v lovski etiki.

O. K. Razumem in ne podcenjujem problema sobivanja zveri in človeka. Ni vedno enostavno. A v ta strah in pogrom je investiranih preveč strasti in interesov. Tako je nedavno, ko sta se začeli velika evforija in ofenziva, prišlo do nekakšnega, cinično rečeno, ker je bilo tudi dejanje skrajno cinično, izvensodnega poboja. Nekdo je na območju Loške doline ustrelil medveda in ga tam pustil trohneti. Lovci so dejanje okarakterizirali kot krivolov. A ne bo držalo. Krivolov je nelegalni lov zaradi pridobitve mesa, krzna ali trofej. Tu ni bil v ozadju pridobitni interes. Čeprav ga sicer ne gre izključiti. Namreč, zdaj ko kot po tekočem traku streljajo medvede, samo od konca junija so jih 52, že napovedujejo povečano prodajo medvedjega mesa. Menda se obeta prodaja po povprečni ceni 20 evrov za kilogram.

Problem zdajšnje evforije in panike je večji, ker se veže na slovensko folklorno in zgodovinsko nezaupanje v učinkovito in pravno državo ter potrebo, da se vzame stvari v svoje roke. Če smo se še nedavno zabavali ob prizorih Šiškovih prehranjenih in podhranjenih gardistov Štajerske varde, se zdaj karikirane paravojaške formacije aktivirajo na meji. To pa ni več smešno, ampak je groteskno. Zdaj ko ni več partizanov, ko medvede in volkove lovci pobijajo organizirano, so začeli prostovoljci vaških straž loviti begunce. In ne le na naši strani, ampak, kot je bilo vidno na posnetku, tudi na hrvaški strani meje! Država pa ne reagira. In to ravno v času, ko skušajo sosedom in evropski skupnosti pojasniti, kako Hrvaška ni zrela za vstop v schengensko območje. Diplomatsko nespretno namigujejo, da bodo vstop v schengensko in evrsko območje pogojevali s sprejetjem arbitražne razsodbe. Če imajo vsaj malo diplomatske in politične modrosti, tega ne bodo naredili. A bojim se, da te modrosti nimajo. Schengensko in evrsko območje je vsekakor pomembno za sosednjo Hrvaško, a še bolj za tiste, ki v Hrvaško vstopajo. V prvi vrsti Slovenci. Ne arbitražni sporazum, schengenska Hrvaška nam odpira Piranski zaliv, nam »vrača« Jadransko morje, ki smo ga vedno imeli za »svojega«. Ki si ga varčni in skromni slovenski slehernik s polnim avtomobilskim prtljažnikom pijač in jedač, s hladilnimi torbami, polnimi zamrznjenih perutničk in kremenatelcev, še vedno privošči. In če bo lahko plačeval v svoji valuti, bo spet skoraj tam, kjer je že bil. Kajne?

Moje zasebne strasti pa, kot sem že pisal, v teh dneh bolj kot arbitražni sporazum vznemirja slovensko-hrvaški košarkarski projekt. Zato, če parafraziram neko Žižkovo domoljubno krilatico, zavestno rečem: »Celoviti Piranski zaliv brez pomisleka zamenjam za pet minut dobre košarke.«