Plavanje v hangarju

Bernard Nežmah

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Pamflet

Ko je bil šah še svetovna atrakcija, je Bobby Fischer v dvobojih za naslov prvaka zahteval točno določeno velikost figur in kvadratov šahovske table. Nikoli se ni moglo pripetiti, da bi organizatorji izbrali šahovske komplete, njega pa samo posadili za mizo. Bil je virtuoz, seveda aroganten, saj je vedel, da je prav zaradi njega šah postal globalni spektakel.

Vrhunski glasbeniki v velikih orkestrih se s Fischerjem sicer ne morejo meriti, se pa ne bo zgodilo, da bi direktor orkestra kupil klavir, violino ali kak drug instrument, ne da bi poprej povprašal pianista ali violinista, kaj bi si on izbral.

V sodobni Ljubljani pa o formatu olimpijskega bazena odloča župan Zoran Janković s svojim aparatom, medtem ko plavalni trenerji in plavalci, katerim je namenjen, o njem lahko berejo le v časopisih oziroma iz informacij mestnih oblasti. A zakaj bi bil to sploh problem, saj je jasno, da niso poklicani, da bi določali način gradnje in arhitekturo?

Projekt nove Ilirije je zastavljen tako kot obnova bežigrajskega stadiona, kjer je stadion zgolj izgovor za postavitev stolpnic na drugače nezazidljivem zemljišču. Bloudkovo Ilirijo kanijo porušiti, da bi tam postavili garažne hiše in poslovne prostore, zraven pa sezidali še prvi pokriti olimpijski bazen v Ljubljani. Kakorkoli že, reč se kaže kot pridobitev za meščane. Toda, kdo bo žrtev?

Najprej arhitekturna dediščina, od katere bo ostalo le pročelje. Za predlog, da bi Bloudkov čudež le obnovili in ga ohranili za zgodovino, mestni vrh ni hotel niti slišati. Pa je bila njegova otvoritev 27. maja 1929 silen spektakel, ko so meščani ugledali orjaški bazen z desetmetrskim stolpom, ki bi bil še danes impozanten. A če odmislimo vprašanje kulturne dediščine, ostaja peklensko dejstvo – Jankovićevi bodo porušili odprti olimpijski bazen, namesto njega pa postavili zaprtega. Si predstavljate - sredi poletja bo možno plavati le v dvorani!!!!!??? Ki bo zadušljiva ali pa klimatsko hlajena, medtem ko je poletni užitek plavanja prav osvežitev v vodi pod žgočim soncem. Projekt, ki pomeni, da bodo meščani izgubili poletni bazen, in to v mestu, ki ima navzlic silnemu porastu prebivalstva danes manj odprtih plavalnih bazenov kot pred štiridesetimi leti. Če župana Jankovića izkušnje in mnenje plavalcev ne zanimajo, bi lahko o tem povprašal meščane, sploh v času, ko tehnika omogoča pokrite bazene s premično steno. Si avgusta želite plavati pod soncem ali v hangarju?

Toda sistematično izrivanje državljanov iz odločanja o javnih rečeh se dogaja na številnih ravneh. V Sostrem so prebivalstvo nekega dne preprosto obvestili, da so zaprli zdravstveni dom in naj si poiščejo novega zdravnika. In ista usoda je doletela krajane Jarš. Kot da niso ljudje, ampak sardine na trgovski polici, ki so jih prenesli v drugo stavbo!!!!!!!

Mestne oblasti se leta hvalisajo z razmahom turizma. Uspehi so frapantni – najprej en milijon, zdaj v pričakovanju dveh milijonov nočitev tujcev. V času ko mestni proračun bogati, se standard bivanja osupljivo znižuje. Tovrstnega zapiranja zdravstvenih domov novejša zgodovina ne beleži. Resda pravijo županovi, da bodo zdravstvene domove prenovili, toda doslej so prenove potekale ljudem prijazno, zdravstvenih domov niso podirali, ampak so jih obnavljali tako, da je v večjem delu stavbe zdravstvo delovalo še naprej. Predvsem pa bi prek takšnih dramatičnih zaprtij poprej pričakovali javno razpravo, na kateri bi lokalno prebivalstvo, zdravstveno osebje in občinski veljaki iskali konsenz in rešitve, ki bi bile za prebivalstvo najmanj boleče.

Toda vladavina Jankovićev sistematično izničuje vlogo meščana. Na Brodu pod Šmarno goro so domačini skoraj pol stoletja obdelovali javne vrtičke ob Savi. To poletje pa so jim županovi na grmičke, drevesa in ograje nalepili obvestilo, da morajo do septembra odstraniti svoje lope in pospraviti pridelke. Zakaj? Bodo tam zrasla otroška igrišča in lokalni park? Nak, na novo bodo uredili vrtičke in jih v velikosti 50 kv. metrov razdelili med vrtičkarje. Ljudi, ki se že pol stoletja ukvarjajo s pridelavo zelenjave in vrtnarjenjem, nihče ni nič vprašal, ampak so jih postavili pred izvršeno dejstvo. Namesto, da bi občina ponudila meščanom nove zaplate zemlje, bo svoj projekt razvijanja vrtičkarstva postavila tako, da bo isto zemljo razdelila na novo. V resnici ne, zelo rodovitno zemljo, ki so jo vrtnarji kultivirali s kompostom, bodo odpeljali, namesto nje pa da bodo pripeljali še »boljšo«. Norost, potem naj mestna oblast raje kultivira zaraščena in opuščena območja.

Biser nesmiselnih projektov župana Jankovića je sicer plaža ob Savi blizu črnuškega mosta. Obrežje so učvrstili, postavili nekaj ogromnih betonskih plošč in kraj razglasili za Savsko plažo. A kaj ko divja reka ni hotela poslušati županskih planov in je ob neurju vse skupaj odnesla. Projekt, ki je stal več kot 200 tisočakov, je padel v vodo. A župan Janković se ni dal, še enkrat je iz proračuna plačal podobno vsoto in to za plažo, na kateri stoji opozorilo, da je kopanje nevarno. Do naslednjih visokih voda. Enoletno županovo igranje požre sicer petkratno vsoto, ki jo država nameni gorski reševalni službi na Tolminskem, ki letno reši več sto ponesrečencev.

Državni vrh se je minuli teden izkazal. Na proslavi ob Ruski kapelici so se zvrstili trije predsedniki: Borut Pahor, Marjan Šarec in Dejan Židan ter trije ministri: Karl Erjavec, Alenka Bratušek in Boštjan Poklukar. A gneča je bila tolikšna, da sta zadnja dva stegovala vratova proti kameram iz druge vrste. In koga so gostili? – Ruskega ministra za digitalni razvoj Konstantina Noskova. Mož je zelenec v vladi, v katero je prišel šele maja prejšnjega leta, poklonit pa se mu je prišel cel slovenski vrh. Samo upati je, da za podrobnosti ni izvedel Putin - slovenska stran je obrobnega ministra počastila na enako veliki ravni kot pred leti njega – vrhovnega ruskega vožda.