Grega Repovž

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Posledice

V 13. številki (4. julij 2019) revije London Review of Books se v uvodnem prispevku avtor Malcolm Bull loti knjige Williama Daviesa Nervozne države: Kako so čustva prevzela svet. Knjiga je intrigantna, utemeljuje pa osnovno, sicer nevarno tezo, ki jo povzema že naslov: da se ljudje v današnjem svetu, zlasti v družbenem in političnem življenju, presenetljivo – glede na razvoj, ki so ga dosegle družbe – odločajo vse manj racionalno, to pa je tisto, kar je ne nazadnje pripeljalo do izvolitve Donalda Trumpa in brexita, čemur bi seveda lahko dodali v sodobnem srednjeevropskem prostoru še množico zelo podobnih političnih dogodkov, začenši z močjo populistične SDS v Sloveniji.

A Bull gre že v naslovu prispevka v radikalizmu še korak dlje od Daviesa: sprašuje se, ali so revni ljudje sploh zmožni razmišljati. Kar pa je dejansko le obrnjena teza, da je za normalnost družbe in njenih članov izredno pomembno, da se revščina izkoreninja, pri čemer je za njeno izkoreninjenje bistvena dostopnost izobraževanja in znanja kot takega. Ker ja, sicer grejo družbe v današnjem svetu v franže, ker v zahodnih državah velikih socialnih razlik (na primer v ZDA in Veliki Britaniji) preprosto rečeno vse skupaj vzame vrag, in oblast prevzamejo populisti, ki s svojimi pogosto fašističnimi in populističnimi tezami začnejo voditi (zavajati) te množice revnih, slabo izobraženih in, da, to je ključno, jeznih ljudi.

A vrnimo se k Daviesu in nervoznim državam. Davies dokazuje, da je v ZDA in Veliki Britaniji nastala nekakšna nevidna koalicija med revnimi in starejšimi, obema skupinama pa je skupno, da se odločajo čustveno, seveda z razlogom. Zaradi dolgoletnega nazadovanja tako v finančnem kot izobraževalnem pogledu so revni postali nervozni, nezadovoljni, kar vodi v zmago čustev pri odločanju, namesto razmisleka jih vodijo z jezo podložena čustva. Bolečina je tista, ki odloča. Na drugi strani pa je velik del starejših v podobnem stanju, saj zaradi vse bolj okleščenega dostopa do zdravstvenih storitev ob vse daljši življenjski dobi pogosto živijo z resničnimi fizičnimi bolečinami. Fizična bolečina, tudi kot posledica psihičnih, je edino stanje, ko telo dejansko začne vplivati na človekove siceršnje odločitve, ki dejansko poveže človekovega duha s telesom, poudarja Davies, v stanju bolečine pa se človek pogosto odzove iracionalno in jezno. Daviesove teze so srhljive, vendar se današnje družbe namenoma loteva s tega nevarnega vidika, saj tisto, kar pravi, le z malo (in namenoma) izkrivljenega vidika drugače pokaže, kako pomembno je, da se družbe aktivno borijo zoper revščino ter predvsem ohranjajo čim višjo raven javnega izobraževanja in javnega zdravstva. A ne le to: pokaže nam tudi, kako grozljive so posledice opustitve nekaterih bojev v prepričanju, da to ne bo imelo posledic, dolgoročnih in uničujočih. V današnji družbi je zato k zgornjemu seznamu treba dodati še nujnost neizprosnega in trdega boja zoper sovražni govor. ZDA in Velika Britanija namreč danes plačujejo trdo ceno za neoliberalno uničenje javnega šolstva in zdravstva, politično in družbeno ceno, ne vemo pa še, kakšne bodo dolgoročne posledice sovražnega govora, te opustitve omikanosti družbe. Niti misliti si ne moremo namreč, kakšno družbo bomo dobili v prihodnosti, ko bodo večina postale generacije, ki v sovražnem in brutalnem jeziku odraščajo in ki jim je ta brutalnost nekaj najbolj normalnega, nekaj, kar je pač njihov svet. Nimamo niti najmanjše predstave, kaj se bo zgodilo, ko bodo večina družbe postali tisti, ki mislijo, da je pretežno ukvarjanje s samim seboj ( jaz, jaz, jaz) nekaj nujnega, kar je zaradi družbenih omrežij postala dandanes prva naloga mladostnikov in tudi srednje generacije. To ni očitek, v današnjem svetu postaja pač to res nujen pogoj za družbeno umeščanje posameznika, tako se danes sklepajo prijateljstva, ljubezni in iščejo službe ter življenjski cilji. Družbena omrežja in zlasti neuspehi na njih danes povzročajo odraščajočim neizmerne muke, občutijo jih kot marginalizacijo in izločitev, to je vir velikih stisk. Lahko se sliši absurdno, noro, vendar sta to današnji tukaj in zdaj. A to ne velja le za mlajše, odkar so Facebook prevzeli vse bolj mladostni upokojenci, te občutke poznajo tudi oni.

Z drugimi besedami: kdor misli resno, ko se zgraža nad tem, kam so prišle ZDA in Velika Britanija, se mora zavedati, da se je zoper to mogoče boriti le z odpravljanjem revščine in razrednih razlik, s povečano skrbjo za javno šolstvo, javno zdravstvo ter z neizprosnim bojem zoper sovražni govor in za poviševanje omikanosti javnega diskurza, kar pomeni tudi velike investicije v kulturo. Nobena od teh intervencij nima, zlasti kratkoročno, nobenega otipljivega rezultata za vladajoče, zato jim je težko dopovedati, da naj javna sredstva in svoja prizadevanja usmerijo v te cilje. A opustitev tega ravnanja ima uničujoče in grozljive posledice, kar dandanes lahko vidimo v obeh državah, ki sta pred tem obdobjem dejansko vodili svet, bili deležni vsesplošnega občudovanja, zdaj pa so tam zavladala neracionalna čustva.