V krempljih rdečega zmaja

Vlado Miheljak

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Dva leva

»V prvem berilu smo videli veliko znamenje, ki se je prikazalo na nebu: ’Žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd.’ Žena je dajala življenje. Zmaj, ognjenordeč zmaj, je prežal na življenje. Hotel ga je požreti, takoj ko bi bilo rojeno. In ker je bilo njeno dete vzeto k Bogu, je zmaj hotel škodovati ženi.
Zmaj tudi danes ne neha besneti zoper življenje. Delovanje zmaja lahko odkrivamo na vseh področjih, kjer ni prostora za pravičnost in pravico, kjer ni spoštovanja človeka, kjer ni veselja nad novimi člani naše človeške skupnosti; povsod, kjer pravica enega lahko potepta pravico drugega ali celo drugega kot takega, povsod tam, kjer življenje vodi ideologija, namesto da bi ga vodila resnična skrb za skupno dobro vseh ljudi. Zmaj lahko rohni, je lahko glasen in celo nasilen, lahko bruha ogenj in žveplo. A je vendar zelo omejen v svojem delovanju.« 
— Nadškof Stanislav Zore je v velikošmarenski homiliji z apokaliptičnimi prispodobami usmeril slovensko cerkev v mrak srednjega veka (Brezje, 15. 8. 2019)

»Naj so še tako srditi in neizprosni bojevniki, ni verjetno, da bi premagali vojsko, ki vas oblega; pa tudi, če bi jo, kaj boste vi s tem pridobili? Njim za petami se vam s hitrimi koraki bliža zima s snegom. Kako se boste ubranili lakote brez prijateljstva in dobre volje krajev, ki leže okoli vas? Čeprav ni več zmaja, bo ta zaklad bržkone vaša smrt!«
— Iz Srednjega sveta svarijo slovensko RKC pred srednjeveško zamračenostjo (J. R. R. Tolkien: Hobit, 16. poglavje: Nočni tat)

Ko je Franc Rode leta 2004 končal delo v misijonu v eksotični Sloveniji in bil poklican v Rim na visoko funkcijo prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, je imenovanje s ponosom pojasnil: »Z bojnega polja odhajam v generalštab.« Militaristični besednjak se je podal k Rodetovi militaristični naturi in personi. Pač, Rode je po svojem habitusu vselej vojščak, konkvistador. In njegov rod je spadal v artilerijo. Težko artilerijo. To je demonstriral v številnih intervjujih, pridigah, izjavah. Najbolj pa v vsakoletni pridigi ob Marijinem vnebovzetju. Petnajsti avgust sem zato imel vsako leto v koledarju označen na kratko z: Rode! Za ta dan sem vnaprej šilil svinčnik. Nikoli ni razočaral. In ko je odšel, sem si rekel, poslej bo veliki šmaren le še (oziroma spet) verski praznik z nabožno pridigo, homilijo. A sem se zmotil. Rodetova politizacija in ideologizacija cerkvenega praznika sta bila viralni. Vsako leto znova in tako tudi letos. Osrednji happening je bil kajpak, kot vedno, na Brezjah. Zore, kot da bi hotel preseči Rodeta. Za ilustriranje današnjega trenutka in detektiranje zla je letos uporabil prispodobe rdečega zmaja iz Svetega pisma: »Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov ... Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet.« (Razodetje 12,3 in 12,9) Prispodoba ima morda svojo biblično literarnozgodovinsko vrednost, za ilustriranje in interpretiranje sedanjosti pa je ne le anahrona, ampak preprosto butasta. Ne vem, morda sem v odnosu do cerkve še vedno naiven. Če je slovenska cerkev vsa dolga poosamosvojitvena leta kazala na druge, na laično državo, ki (za zdaj še) vztraja, da mora biti cerkev ločena od nje; da država skrbi predvsem za državno in javno dobro (šolstvo, zdravstvo, kultura); da o univerzalnih pravicah in svoboščinah državljanov ne more odločati nobena religija ... sem bil prepričan, da bo tokrat sledila zgledu spokorjenega rdečega papeža ter se ukvarjala predvsem s svojim napuhom, pohlepom, brezdušnostjo, grešnostjo. Da bodo izpostavili krščanski imperativ sočutja do aktualnega problema, ne le političnih, ampak tudi ekonomskih migrantov. In da bodo, še zlasti, govorili o pedofiliji. Ki že dolgo ni več le tema poljske, irske, ameriške, avstralske in še kakšne tuje cerkve, ampak tudi akutni problem slovenske. Pri tem ne mislim toliko grešnikov in zločinov iz vrst klerikov, ampak sprenevedajoči se odnos institucije slovenske cerkve do problema. Cerkev je tako dolgo molčala, minimalizirala (Rode: »Pedofilija duhovščine je statistično zanemarljiv pojav«; »posameznih avantur duhovnikov ne gre posploševati«), ščitila storilce in pritiskala na žrtve, dokler je šlo. Ko se je končno oblikovala dokaj glasna civilna iniciativa, ki jo sestavljajo ljudje iz vrst vernikov, žrtev in njihovih svojcev, poskuša preusmeriti pozornost in s prstom pokazati na neučinkovito državo, počasne organe pregona, neustrezno sodstvo. Svetopisemski, apokaliptični »ognjenordeči« zmaj ima devet glav. Zore je v svoji praznični homiliji naštel vsaj tri, štiri: ekskluzivno financiranje laičnega šolstva, grešno avtonomijo ženskega telesa, svobodo izbire partnerstva in družinske oblike. In vselej in vedno ... denar. Cerkev je bila vedno pogoltna. Vsemu bi se vsaj na kratki rok lahko odpovedala, le denarju in bonitetam ne.

Tako pa slepi nadškof zaslepljene cerkve zapada v pogansko ikonografijo. Ne more se odločiti, ali naj bo ponižni dušni pastir ali neusmiljeni in junaški vitez iz globoko poganske epike, ki je v zbanalizirani interpretaciji apokalipse lahko nekakšna arhetipska mešanica vikinške in germanske mistike. Je Siegfried iz prepesnjene nordijske mitologije, ki se junaško loteva zmaja? Ali je morda kar Tolkienov Gandalf, ki se spopada z rdeče žarečim zmajem Smaugom?

A če, v veselje otrok in naivnih tercialk, Zore sledi Tolkienovi pripovedi, bo prej ali slej moral dojeti, da človeka v smrt ne ženejo zmaji, ampak pohlep.