Je neoliberalizma konec?

N'toko

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Žive meje

Po nekaj letih rednega pisanja kolumn me najbolj ob živce spravlja misel, da se moji argumenti ves čas ponavljajo. Saj ne, da bi želel ves čas pisati iste stvari, ampak me v ustaljene tirnice silijo odmevni dogodki in njihova obravnava v medijih. Zdi se, da se ves čas propagirajo iste politične rešitve, na katere se je treba neprestano odzivati. Tudi najbolj slaboumne ideje, za katere se mi zdi, da sem jih (skupaj z množico pametnejših komentatorjev) demantiral že tisočkrat, se vedno znova pojavljajo na naslovnicah in jih je torej treba znova in znova napadati. Včasih se vprašam: »A je to resnična narava tega dela? Da do groba ponavljaš ene in iste argumente, ne da bi se kadarkoli kaj zares spremenilo?«

Ob takih trenutkih obupa se je vredno sprehoditi po arhivih in preveriti, ali to prekletstvo res drži. Kajti med brskanjem po starih zapisih po navadi ugotovim, da smo se politični komentatorji še nedavno vendarle ukvarjali z drugačnimi temami. In da mi danes o večini teh zadev ni treba več pisati. Tako lahko z veseljem ugotovim, da mi ni treba nikomur več razlagati, zakaj je prekarstvo slaba stvar in zakaj fleksibilne zaposlitve ne bodo zagnale vala inovativnosti. Nikogar ni treba prepričevati, da Uber in Airbnb ne bosta rešila finančnih in stanovanjskih problemov mlade generacije. Še najbolj pa me veseli, da ni več treba demantirati množice člankov o slovenski socialistični mentaliteti, ki da zavira razvoj. Skoraj nihče več ne kupi tega sranja. Zimzeleni kolumnistični izrazi, kot so »delitvena ekonomija«, »fleksibilna varnost«, »etični kapitalizem« in »slovenska uravnilovka« so z izjemo občasne intervencije Uroša Urbasa in drugih piscev iz bazena Financ postali relikvije, takšni zapisi pa zvenijo skorajda že retro.

Splošno dojemanje sveta se je v nekaj kratkih letih torej zelo spremenilo. Kako se ne bi? Množična SP-izacija se je izkazala za velikanski nateg, razprodaja državnega premoženja tajkunom in špekulativnim skladom prav tako, da o stanovanjski in socialni politiki sploh ne govorimo. Ne le, da so buzzwordi o »digitalni prihodnosti« izgubili svoj futuristični žar in so redne službe ter dostopna stanovanja spet postala zdravorazumske zahteve celo otrokom srednjega razreda, ampak so tudi svetovni politiki svoje govore o »priložnosti na globalnem trgu« zamenjali z vzkliki, da bodo »vrnili službe našim ljudem«. Še pred nekaj leti je bilo nezamisljivo, da bomo iz ZDA poslušali hvalospeve ekonomskemu protekcionizmu. Liberalni tehnokrati, ki so nam nekoč ponosno obljubljali »manj države«, danes zvenijo kot kreteni, in tudi sredinski voditelji Šarčevega kova se morajo izogibati takšni retoriki.

Večina mnenjskih zapisov, ki smo jih v zadnjih treh letih spisali levi komentatorji, zato ni bila namenjena kritiki neoliberalizma, ampak kritiki nacionalizma, rasizma in šovinizma, ki so se povzpeli skupaj s Trumpom in drugimi populisti. Protekcionizem se je žal vrnil na prizorišče odet v skrajno patriotska čustva. Že res, da ljudem ni treba več razlagati, zakaj Kickstarter ne more zamenjati državnih investicij, jim moramo pa po novem razlagati, da George Soros ni naročil muslimanske invazije na Evropo. Očitno se je vladajoči razred od pravljice o magičnemu trgu, ki bo rešil vse naše težave, zdaj zatekel k pravljici o magičnem nacionalizmu, ki nas bo rešil, če se bomo le ubranili pred grabežljivimi tujci.

Toda med tem ko smo pisali že tisočo kritiko Grimsovih rasnih teorij, smo morda spregledali, da neoliberalizem v resnici sploh ni izginil. Politično je morda res mrtev, še vedno pa živi kot ekonomska praksa. Morda nam politiki več ne hvalijo privatizacije in deregulacije, vseeno pa ju izvajajo z enako vnemo kot kadarkoli prej. Trump morda govori o vrnitvi služb, v praksi pa se politika njegove administracije razen po kaotičnosti ni dosti razlikovala od prejšnjih republikancev – nižali so davke bogatim in stiskali revne. Pri nas se je Šarec pohvalil s tem, da »ne bo nikoli prodal svojega vrta«, a to ga ni ustavilo pred prodajo še zadnje sistemske banke. DUTB medtem opravlja enako funkcijo in v času stanovanjske krize prodaja zemljišča špekulativnim investitorjem, Airbnb-zacija pa je medtem povsem podivjala. In že res, da je vlada dvignila minimalno plačo in socialno podporo na raven, predvideno za leto 2009, toda redne službe še naprej odstopajo mesto agencijskemu delu, študentskemu delu, polovičnim zaposlitvam in drugim premetenim načinom osiromašenja delavcev.

Nihče ni glasoval za takšno ekonomsko politiko. Verjetno ni bila pretirano popularna niti v času, ko so nam jo še lahko predstavljali kot atraktivno novost. Kljub temu pa neoliberalizem živi naprej – tudi v državah z vladami, ki so se izrekle proti globalizmu. Tako se je zažrl v vse pore gospodarskega življenja, da se države ne morejo vrniti k socialdemokratskim nacionalnim politikam, tudi če bi si to zares želele. Politiki so v resnici nemočni in lahko le preusmerjajo pozornost na druge teme, kar pa v današnji poblazneli medijski krajini niti ni tako težko. Današnji svetovni gospodarski red zato spominja na zadnja leta sovjetskega ekonomskega režima, v katerega ni nihče več verjel, a ga je bilo tako težko reformirati, da je nadaljeval svojo pot do bridkega konca tudi po tem, ko je izgubil vso politično legitimnost. Neoliberalizem je mrtev, a bo še naprej hodil po svetu, dokler se zanj ne bo našla zamenjava.

Seveda se vse to lahko hitro spremeni in nobenega zagotovila nimamo, da ne bo treba čez tri leta prepričevati slovenskih volivcev, da Pipi Strel ni najboljša izbira za voditelja države. Ostaja pa dejstvo, da prvič po dolgih desetletjih živimo v času širokih političnih možnosti, ko se lahko svet zasuka v katerokoli smer. Smo v »medvladju«, kot se je izrazil Gramsci, ko »staro umira, novo pa se še ne more roditi«. Iz izkušnje preteklih tranzicij se lahko naučimo, da ti kaotični in ideološko zmedeni prehodi lahko trajajo zelo dolgo, nihče pa ne more napovedati, katera politika bo zmagala. To je frustrirajoče obdobje, v katerem pridejo na dan tudi marsikatere strašne ideje, vsekakor pa medvladje ni čas za pesimizem. Množična gibanja zadnjih desetletij so politično pokopala neoliberalizem. Zdaj pa je čas, da ga pokopljejo tudi kot ekonomsko prakso in na njegovo mesto postavijo resnično demokratično ekonomijo.