Dejavnik nestabilnosti

Heni Erceg

30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Hrvaška

Soseda sta se sprla zaradi parkirnega prostora, zapele so pesti in eden od njiju je pretepen in v predinfarktnem stanju končal v bolnišnici. Nič novega za Hrvaško, pa vendarle ta zločin iz sovraštva –pretepeni je bil Srb – razkriva vso absurdnost hrvaškega vsakdanjika. Izkazalo se je namreč, da pretepeni ni nikakršen četnik, kot ga je ljubkovalno imenoval dragi sosed, ki ga je na to napeljal možev srbski priimek, ampak je celo član vladajoče stranke in o tem generatorju sovraštva ne razmišlja kot o krivcu za vsesplošno grozljiv odnos do manjšine, katere pripadnik je, ampak je prepričan, da gre zgolj za dejanja posameznikov … Hkrati se je tudi izvedelo, da je napadalec zaposlen pri policiji in torej zagotovo prav tako član partije. Potemtakem smo dobili bizaren spopad na desnici. Hočem reči, ljudje bi se morali temeljito pozanimati, preden se lotijo pretepanja soseda s srbskim priimkom ali koga, ki govori ekavsko, kajti v resnici je prav ta lahko njihov partijski tovariš.

Kmalu po tem je zamaskirana sodrga v bližini »kraljevskega« mesta Knina pridrla v neki lokal, last srbskega povratnika, in med vihtenjem mačete s palicami premlatila goste, med katerimi so bili tudi ženske in otroci, najmlajši komaj devetleten. Ker so bili nekateri gostje v lokalu tujci, se je za dogodek razvedelo onstran meja Hrvaške in obveljal je za še en dokaz vseprisotnosti hrvaškega fašizma. Temu pa je sledil tipično ciničen odziv tukajšnje politike: razširila se je nepreverjena trditev, da je bil lastnik lokala med vojno paznik v kninskem zaporu, da je torej vojni zločinec, zaradi česar je, se razume, zaslužil, da skupaj s sorodniki okusi palico.

No, vprašamo se lahko, ali so ničvredneži z zakrinkanimi frisi, ki pretepajo ženske in otroke, edini krivci ali pa so zgolj neizogibni proizvod večletne regresije Hrvaške v šovinizem in revizionizem, ki jo prizadevno vodita predsednica in premier. Kajti kako drugače kot z nasiljem nad Srbi naj se odzovejo te skupine po državi, če predsednica voditelja zločinske ustaške države Anteja Pavelića razbremeni krivde z besedami, da je »napravil nekaj napak«, o koncentracijskem taborišču Jasenovac pa pravi, da je »treba šele ugotoviti, kje so kosti, raziskati, kaj točno se je tam zgodilo«. Čeprav so kosti več kot 80 tisoč ubitih, večinoma Srbov, že davno evidentirane in imena žrtev izpisana v taborišču Jasenovac. Taborišču, ki ga je ustanovil poglavnik, ki je zgolj »napravil nekaj napak«, poglavnik, katerega slika krasi vilo pred kratkim odstavljenega ministra za upravo, političnega tajnika HDZ in premierovega ljubljenca. Predsednik vlade je po tem razkritju pripomnil, da je »to slabo« in da ga je presenetilo. Lastnik vile pa je bil ironično porogljiv, češ da na sliki sploh ni Pavelić, ampak »njegov ded«.

Je premiera »presenetilo« tudi, da je zdravstveni minister rad obiskoval Pavelićev grob v Španiji? Ga je »presenetil« brezumni rasizem prve tajnice veleposlaništva v Berlinu, imbecilne desničarke, ki Hrvaško oglašuje kot rasno »čisto« državo, odnos Angele Merkel do migrantov pa po njenem mnenju dokazuje »pomanjkanje lastne kulture«, čeprav gospa norost promovira že leta in leta? Ali pa je cinizem, ki se ošabnemu premieru ob vsaki priložnosti cedi po bradi, samo delček te razvijajoče se fašistične zgodbe in bo najnovejši primer grobega etničnega nasilja v omenjenem lokalu razglasil za »dejanje posameznikov«, ne za učinek sistemske politike, ki že leta podžiga nasilje. In bo zato na braniku desničarskega revizionizma skupaj s predsednico pihajoč na dušo skrajnežem v volilnem telesu krivca za nevzdržno družbeno ozračje našel v komunizmu, ki se je »vtihotapil v demokracijo«. Čeprav po ulicah in na koncertih nihče ne kriči »Smrt fašizmu, svoboda narodu« ali »Tovarne delavcem«, ustaški »Za dom spremni« pa ne manjka na nobeni prireditvi.

Ali se državi lahko zgodi še kaj hujšega, kot da fašist z druge strani meje, srbski predsednik, reče, da je »zdaj jasno, da so se imeli hrvaški Srbi pred 30 leti pravico upreti«? Pa vendar, za državo, kjer se politika ne odzove na to, da donedavni član vlade, ki je zdaj parlamentarni poslanec, svojo vilo, pridobljeno na sumljiv način, oglašuje s sliko vodje zločinske ustaške države, ne moremo reči drugega, kot da je tragična. In navsezadnje, mar so politični predstavniki Srbov v tej norišnici nedolžni ali je koalicijsko spogledovanje Milorada Pupovca z desničarsko vlado svojevrstna sprevrženost? Kajti kako prepričljiva je njegova pripomba, da je Hrvaška postala dejavnik nestabilnosti v regiji, če je hkrati partner vlade, ki to nestabilnost povzroča. Uvidevnost do oblasti je bila tudi razlog za nedavno nedopustno cenzuro v srbskem tedniku Novosti, za katero se je v članku znanega pisca, ki je samo komentiral hrvaško ustaštvo, odločil glavni urednik in izdajatelj. Usluga komu je bila to? Vsekakor premieru, demokraciji in srbski manjšini zagotovo ne. Zdaj, ko je edina oblika srbsko-hrvaških odnosov nasilje nad Srbi, predsednik srbske stranke zahteva internacionalizacijo težav, čeprav še vedno z bizarne pozicije premierovega koalicijskega partnerja.

Zato ne gre več za politični pragmatizem, ki naj bi dolgoročno koristil srbski manjšini in spodobnim hrvaškim državljanom, ampak za demagoško neprepričljivost v času, ko bi bil nujen skupni odpor – pripadnikov manjšin, državljanov, levice – vladajoči eliti, ki je Hrvaško preobrazila v posmeha vredno fašistično državo in zaradi katere je resnično postala dejavnik nestabilnosti v regiji.