Preseliti strah

Janko Lorenci

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kolumna

Danes se začenja globalna podnebna stavka, teden množičnih protestov, ki naj bi vrhove družbe prisilili, da se okoljsko streznijo. Akcija, plod gibanja Grete Thunberg, potiska okoljsko tematiko v ospredje, ustvarja pritisk na politiko, je medijsko odmevna.

Toda ali bo dosegla kaj več? Gibanje, staro slabo leto, je povečalo okoljsko senzibilnost, in to je pomembno, česa bolj otipljivega pa ni premaknilo. Poleg tega ima intenzivno ekološko alarmiranje dvojni učinek: okoljsko zavest nekaterih krepi, pri drugih pa povzroča zatiskanje oči. Hkrati se naglo razvija okoljska mimikrija; politika, mediji, gospodarstvo se delajo zelene, veliki pogon hiperprodukcije, hiperpotrošništva in zajedanja okolja pa nemoteno teče naprej.

Neskladje med zeleno retoriko in realnim stanjem postaja kričeče. Hkrati naglo kopni čas, ko bi lahko okolje še zavarovali učinkovito in razmeroma poceni. In čeprav pred našimi očmi umirata Amazonija in Veliki koralni greben, se talijo ledeniki in segrevajo oceani, resnih reakcij na okoljsko krizo ni. Kako torej doseči dejanski preboj?

Največji ekoprosvetljevalec so okoljske katastrofe. Deloma so že spremenile splošno razpoloženje, na tej podlagi pa naj bi volitve dvignile na vrh stranke, ki jemljejo okolje resno. Toda politika, formalno vrhovni kretničar družbe, je kot celota ekološko brezupno gluha in slepa. Zelene stranke ponekod napredujejo, a so v glavnem šibke in premalo radikalne. Pod črto: volitve, kakršne so, oziroma demokracija, kakršna je, ne morejo prinesti odrešilnega ekološkega preloma. Nasprotno, so orodje statusa quo.

Izhod iz te slepe ulice se zdi zgolj ostro povečanje pritiska na elite. Kakšnega, kako radikalnega pritiska? Mirni, tudi po obsegu omejeni protesti imajo praviloma strogo omejen doseg. Res lahko množice na cestah napravijo močan vtis, tudi šokirajo. A če se korakanje ponavlja in ponavlja, doseže pa nič, protesti praviloma ugasnejo. Še največja moč demonstrirajoče množice se skriva v nepredvidljivosti takih protestov. Rodijo lahko potentne voditelje, se sprevržejo v nasilje, napovedujejo revolucije. So zamolkla grožnja, ki lahko kaj doseže prav zato.

Odločujoče elite (politika, kapital, lobiji) se kljub temu ne premaknejo. Ker jim sedanje stanje koristi, ker je med njimi veliko neprosvetljenih butcev in cinikov, ker mislijo, da se bodo s svojim vplivom in bogastvom že kako zmazali, ker verjamejo, da so dovolj zaščiteni (pravno, z represivnim aparatom …). Skratka, ne bojijo se. Samo korakanje po cestah je za ekološki prelom, ki je hkrati nujno tudi politični in družbeni, očitno premalo.

Pot do njega pa je v osnovi banalna: spremembe bodo prišle, če se bo tudi v tabor bogatih in vplivnih naselil strah. Strah je treba na novo porazdeliti: elite (vsebinsko zelo neelitne) mora biti vsaj enako ali bolj strah kot množice. Strah, da bodo izgubile oblast, privilegije, premoženje, ostanke avtoritete in ugleda.

Vzpon populistov in skrajne desnice govori, koliko nezadovoljstva, strahov in jeze na »tiste zgoraj« se je nakopičilo v ljudstvu. V novi krizi (zaradi logike sistema nujni) bo prišlo do družbenih eksplozij, morda tudi nasilnih. Še zlasti v kombinaciji z okoljsko krizo, ki se nenehno poglablja.

Zakaj bi bilo strah samo večino? Zakaj ne bi prenesli strahu tudi na manjšino, ki nas obvladuje, farba in strahuje, čeprav smo neizmerno močnejši – če bi se znebili frustracij, lažnih pripadnosti, razčistili nekaj zmede v glavah in si dovolili postati bolj jezni. Politika je del elite – ključen, a manj privilegiran, ranljivejši in občutljivejši za pritiske in zato prva tarča pritiska. Toda kritiko, jezo, nezadovoljstvo je treba izrecno usmeriti tudi proti trdemu, zakrinkanemu jedru odločanja – korporacijam, bankam, lobijem in njihovim pomožnim, deloma tudi medijskim četam. Čisto neobčutljivo tudi to jedro ni več. O tem priča na primer pismo skupine ameriških milijarderjev s pozivom: Obdavčite nas! Poziv govori, da se avtorji zavedajo nevarnosti. Slovenski bogataši zaradi davkov samo javkajo.

Pritisk ni nič drugega kot samoobramba neprivilegirane, ogrožene večine. Pravico do nje – do stavk, protestov, civilne nepokorščine – dajejo ustave, naravno pravo, zlasti pa narava sama, ki jo status quo uničuje in človeštvu dobesedno spodkopava tla pod nogami. Omenimo znova Erico Chenoweth, ki je ugotovila: noben protest, vstaja, upor ni bil neuspešen, če je v njem aktivno sodelovalo vsaj 3,5 odstotka prebivalstva. Pri tako vseobsežni grožnji, kot je kombinacija družbenega nezadovoljstva in okoljske ogroženosti, je to zelo majhen delež.

Prihodnost je po svoje kar predvidljiva.Če hočemo ohraniti znosno okolje, hkrati pa živeti v demokraciji, se bo morala politika dramatično spremeniti, z njo pa tudi prioritete. V ospredje bo stopilo javno, skupno dobro (ultimativna skupna dobrina pa je prav okolje), trobezljanje o koristih šibke države, vsesplošne privatizacije, nizkih davkov itd. pa bo odvrženo tja, kamor spada – v kante za smeti. Alternativa takemu razvoju so zlom civilizacije ali ekoterorizem in ekodiktature. Gonilo sprememb bodo morda bolj kot družbena stiska okoljske grožnje.

Okoljska gibanja se po malem že spreminjajo. Na Petkih za prihodnost razpravljajo o zaostrovanju protestov, skupina znanstvenikov je v reviji Nature pozvala k civilni nepokorščini, v Amazonu skupina zaposlenih sili vodstvo v radikalno zmanjšanje emisij, gibanje Extinction Rebellion zavestno krši predpise in napoveduje, da bo oktobra ohromilo mnoga velika mesta. Samoobramba pred ciničnimi »elitami«, ki so na tem, da zavozijo svet, se radikalizira. Dovolj hitro?