Narobe svet

dr. Bogomir Kovač

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Ekonomija

ECB je sredi septembra 2019 potrdila svojo dosedanjo monetarno usmeritev. Ponovno je znižala ključne obrestne mere, ki so že sedaj negativne. To sproža pritiske navzdol, na depozitne in kreditne obrestne mere bank. Varčevalcem grozijo ležarine za prihranke in višji stroški bančnih storitev, kreditojemalci pa kljub temu premalo investirajo. Monetarna politika je že dolgo v slepi ulici likvidnostne pasti. Centralne banke rešujejo likvidnost bančnega in finančnega sistema, toda rušijo ravnovesje med prihranki in investicijami. Rešitev nekateri vidijo v novi povezanosti denarne in fiskalne politike, v neposredni monetizaciji gospodarstva, držav in davkoplačevalcev. Mario Draghi, ECB in EU so dober dokaz teh dilem in uspešnosti zgrešenih ukrepov.

Denar in finance so jedro finančnega kapitalizma, centralne banke so si z leti pridobile politično neodvisnost, bančni in finančni sistem so na globalni ravni prevzeli veliki zasebni igralci. V veliki globalni finančni krizi so centralne banke odigrale ključno vlogo z neobičajnimi ukrepi. Izrazita ekspanzivna monetarna politika z izjemno nizkimi, danes celo negativnimi obrestnimi merami, te so ohranile likvidnost, obranile bančni sistem in stabilizirale gospodarske razmere. Toda po desetih letih je jasno, da se vrtimo v začaranem krogu. Monetarna politika ni spodbudila dolgoročne gospodarske rasti in ni dosegla želene stopnje inflacije. Nizke obrestne mere očitno niso začasni fenomen, temveč znak dolgoročne stagnacije sistema. Monetarna politika tiči v lastni likvidnostni pasti, rešuje probleme finančnega in ne realnega sektorja ter bolj koristi bogatim kot revnim. Narobe svet.

Zato je odločitev ECB, da še zniža negativne obrestne mere in nadaljuje svojo začrtano politiko »kvantitativnega popuščanja«, protislovna in nevarna. Očitno se ob tem potrjuje troje. Draghi ni želel na koncu mandata spreminjati svoje politike in ukrepov, s katerimi je zaslovel kot rešitelj evrske krize in tudi EU. To bi preprosto pomenilo, da se je s svojo ekipo motil. Drugič, formalno je mandat ECB, da skrbi za stabilnost cen in ne za donosnost varčevalcev. Med letoma 2011 in 2019 je bila povprečna inflacija 1,1 odstotka, nobenih tveganj ni, da bi se zvišala. In tretjič, skoraj 2600 milijard evrov iniciranega denarja od leta 2014 ni spodbudilo želene rasti, toda povečala se je zaposlenost, tudi plače. ECB je z brezkompromisno podporo evru leta 2012 rešila EU, znižala pritiske bank na visoke obresti zadolženih držav in zmanjšala tveganja katastrofalne varčevalne fiskalne politike pod okriljem EK in Nemčije. Toda program novih starih monetarnih spodbud (TLTRO III, APP, dvotirni sistem bančnih rezerv …) ne rešuje starih dilem. Predvsem inherentne finančne nestabilnosti in razvojnih zablod sodobnega finančnega kapitalizma.

ECB že dolgo vodi politiko prelaganja odgovornosti. Dokazujejo, da so storili vse in prav, tveganja povzročajo drugi, oni jih zgolj zmanjšujejo. Pozabili so dodati, da je ekspanzivna monetarna politika z ničelnimi obrestnimi merami spodkopala učinkovitost monetarne politike, da njeni ukrepi bolj koristijo bankirjem, velikim korporacijam in bogatim, da kaznujejo varčevalce srednjega razreda in spravljajo v negotovost prihranke upokojencev. Ukrepi ECB so dolgoročno ekonomsko neučinkoviti, ekološko škodljivi in socialno nepravični, pomagajo »finančnim trgom« in poglabljajo družbene neenakosti. Pod črto so reči jasne. Želene zelene transformacije krožnega gospodarstva in zmanjšanja socialne neenakosti se lotevamo z nenormalno ekspanzivno monetarno politiko in slepim fiskalnim uravnoteženjem proračunov. Napačno orodje.

V devetdesetih je bilo splošno pravilo, da centralne banke ne bodo več financirale vladnih proračunov, od tod slovita neodvisnost centralnih bank. To politično ni sporno, če ne bi temu sledila ostra ločitev monetarne in fiskalne politike in zapovedano zadolževanje držav na »finančnih trgih«, mimo aktivizacije prihrankov lastnega prebivalstva. Vse je podrejeno dvema ciljema, obvladovanju ciljne inflacije zaradi prevlade trgov in uravnoteženju proračunov zaradi obglavljanja socialne države. Monetarna politika je postala prevladujoča in dolgoročna, fiskalna shizofrena in kratkoročna. Finančna kriza je razkrila težave tega zgrešenega makroekonomskega konsenza. Od tod pozivi, da fiskalna politika postane aktivnejša z investicijami in financiranjem zunaj proračunskih omejitev. Monetarna politika naj se vrne na pota financiranja držav in doseganje razvojnih ciljev, kot so podnebne spremembe in neenakost. Bosta Lagardova in von der Leynova kos tej nalogi?

Demokratizacija monetarne politike pomeni veliko. Najprej ustavitev nesmiselne politike kvantitativnega popuščanja (QE), potem preusmeritev nakupov denarnih instrumentov na evropske razvojne institucije (EIB, razvojni skladi, evropske obveznice …), tudi neposredno financiranje ključnih socialnih projektov … Če bi vse skupaj usmerili v zelene evropske investicije (energetika, transport, nove tehnologije), izobraževanje in znanost, socialno državo starajoče družbe, bi monetizacija koristila realnemu sektorju in blaginji državljanov. Stara ideja o »helikopterskem denarju« dejansko pomeni permanentno neposredno monetizacijo fiskalno določenih ciljnih razvojnih programov. Potrebujemo razvojne proračune, širok nabor trajnostnih projektov in neposredno spodbujanje efektivnega povpraševanja. Centralne banke ne ciljajo več inflacije, temveč nominalni trajnostni BDP.

Nova koordinacija monetarne in fiskalne politike pomeni nizke, toda pozitivne realne obrestne mere, nove bančne razvojne instrumente in neposredno financiranje fiskalnih transferjev. Pri tem lahko ohranimo politično neodvisnost centralnih bank in tudi fiskalno odgovornost držav. To ni Draghijeva in Junckerjeva dediščina, lahko pa je naložba obeh dam na čelu ECB in EU.