Neponosna Slovenija

Janko Lorenci

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kolumna

Spada Slovenija na evropski vzhod, zahod, jug, v nekoč sanjano mitteleuropo? Po malem smo hibrid, a še najlaže se primerjamo z vzhodno Evropo, s katero nam je skupna tudi (post)komunistična izkušnja.

Ta Vzhod je zdaj del EU, surovo kapitalističen, a hkrati vedno bolj samosvoj in avtokratski. Je izdelek svoje preteklosti, vendar tudi zahodne Evrope. Po razpadu SZ je čez noč treščil iz ene skrajnosti v drugo – iz komunizma v neoliberalni kapitalizem. Prehodu je sledila faza slepega posnemanja idealiziranega Zahoda, najkasneje s krizo 2008 pa se je začel nasprotni proces – Zahod je ostal nepogrešljiv partner, kot ideal brez alternative pa je zbledel; začelo ali vsaj pospešilo se je drsenje v nacionalizem, populizem, avtoritarnost, v tako imenovano neliberalno demokracijo.

Zasuk je bil reakcija na slepo posnemanje Zahoda. Veliki vzornik se je do Vzhoda, že tako polnega manjvrednostnih kompleksov, obnašal vzvišeno in polaščevalno, hkrati pa je kriza 2008 razgalila, da je tudi sam zelo ranljiv. Zahodna Evropa se je na globalnem prizorišču vedno bolj kazala kot palček, servilna do Amerike in manj vitalna od Kitajske. Hkrati je sprejela vrednote (sekularnost, multikulturnost …), ki so bile Vzhodu tuje. Nezaupljivost do nekdanjega idola je naraščala, hkrati s tem pa je usihala privlačnost liberalne demokracije.

V ozadju teh procesov, pravi Ivan Krastev, se skriva velikanski problem tega dela Evrope – nizka rodnost, ki jo množično izseljevanje na Zahod spreminja v katastrofo. Prav na podlagi tesnobe zaradi demografskega krčenja in tleče klavstrofobije so denimo višegrajci begunsko krizo na Zahodu uspešno izrabili za begunsko paniko, čeprav sami beguncev skoraj nimajo.

V marsičem pa je Vzhod tudi izdelek zahodne Evrope. Podarila/vsilila mu je neoliberalizem in mu tako skupaj z naložbami in pomočjo omogočila občuten gospodarski napredek, a povzročila tudi ostro razslojevanje, prekarizacijo, atomizacijo družbe. Zahodni očitki, da je Vzhod nehvaležen, so hinavski: zgolj odliv dobičkov zahodnih podjetij na Vzhodu obilno presega dobljeno pomoč. Skratka, prehod v kapitalizem in članstvo v EU sta Vzhodu nedvomno prinesla materialno napredovanje, a tudi boleče družbene anomalije, ki so jih še večale klientelistične, skorumpirane domače elite. Mešanica izjalovljenih visokih pričakovanj, nove neenakosti, zanikrnosti domačih elit in skaljene podobe zahodnega ideala je ustvarila plodna tla za vzpon populistov, nacionalistov, evroskeptikov in avtoritarcev, na teh območjih tradicionalno močnih.

Danes je Vzhod bistveno drugačen kot pred dvema desetletjema.

Idealiziranje Zahoda je zamenjalo zavračanje, ki pa je tudi opravičevanje lastne avtoritarnosti, odpravljanja medijske svobode, neodvisnosti sodišč, prisvajanja bogastva itd. Orban samozavestno trdi: Ne kopiramo več Zahoda, po lastni poti ponosno gremo. Današnji Vzhod se po malem počuti kot nosilec tradicionalnih evropskih vrednot, ki jih je Zahod izdal.

Toda populizem in desni ekstremizem sta v ofenzivi tudi na Zahodu. Sta (še) bolj obvladana in le izjemoma na oblasti, pač zato, ker je ta del celine bogatejši, ima močnejše demokratične tradicije in ni doživljal tako nemogoče ostrih prehodov. Tu avtoritarnost in populizem rojevajo predvsem socioekonomski, na Vzhodu pa politično-psihološki in demografski razlogi. Vendar nikakor ne gre podcenjevati učinkov divjega kapitalizma in dvorezne vloge EU. Obe silnici se prekrivata.

Samostojna Slovenija je deloma prehodila značilno vzhodno pot. Začela je z znatnimi prednostmi: imela je mehkejši socializem, razvitejše gospodarstvo, bila je bolj odprta. V prvem desetletju se ni razprodala tujini, v kar je bil prisiljen Vzhod, ampak se je šla – takratna politika je bila očitno pametnejša od sedanje – gradualizem in tako zmehčala prehod v kapitalizem. Potem se je spustila v kaotično privatizacijo, slabo obvladala krizo 2008, izgubljala socialnost, padla v polkriminalno razprodajo državnega premoženja in se, zaradi notranjih kolaborantov (recimo guvernerja Jazbeca), navzven služabniške politike, lobijev in priseganja na neoliberalne dogme podobno kot preostali Vzhod postopoma samokolonizirala. Sčasoma smo v glavnem izgubili začetne razvojne prednosti pred vzhodnjaki.

Zasuka v avtoritarnost a la Orban nismo doživeli, a imamo močno skrajno desnico (SDS), ki pa trenutno ne more na oblast. Glede samozavesti in obrambe vitalnih interesov smo na slabšem od večine Vzhoda, tudi od nekdanjih sotrpink v Jugoslaviji. O kakršnikoli samostojni, izvirnejši poti sploh ne razmišljamo več. V bistvu je Slovenija še vedno v fazi slepega posnemanja Zahoda, nekje tam, kjer je bil Vzhod pred dvema desetletjema. Kako zgrešeno je to posnemanje, kažejo naše trajno zaostajanje za zahodno Evropo, naraščajoča neenakost, stiske mladih in starih, izseljevanje, ki k sreči ne dosega tistega v kaki Romuniji, prežeča moč avtoritarcev, vseprisotnost nedotakljivih lobijev, te gnile vezi med politiko in gospodarstvom.

V tak položaj nas je spravila predvsem domača politekonomska elita, tako medla in zmedena, da še nacionalizma (ki vsaj priznava nacionalne interese) ne premore. S tem nočemo reči, naj odkorakamo za višegrajci, nasprotno. Toda generalno gledano je zavožena tudi zahodna pot zadnjih desetletij; to kaže splošno nezadovoljstvo, trumpi na oblasti, skoraj fevdalna neenakost, uničevanje okolja. Skratka, Slovenija bo morala ubrati pot, bolj urezano po lastnih interesih in specifiki. Naše stranke to razumejo? Najmočnejši dve že ne. Šarec nebogljeno ali narejeno bulji v mesarjenje Petrola, Janša je k nam vabil trojko, da bi mesarila.