Priprave na krizo

N'toko

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Žive meje

Vsak, ki je v zadnjih mesecih vsaj površno spremljal medije, je najbrž z naslovnic dobil vtis, da je Slovenija že globoko v finančni krizi. V novinarski jezik so se vrnili zimzeleni izrazi o nujnem varčevanju, fiskalni disciplini in neaktivnih prebivalcih, ki »zapravljajo več, kot zaslužijo«. Kar naenkrat smo spet v letu 2013, ko je državi za vrat dihala trojka. Vse to zaradi nekaj desetink odstotka, za kolikor je Umar znižal napoved sicer izjemne gospodarske rasti. Toda že ta majhna, komaj omembe vredna statistična prilagoditev je bila dovolj, da je sprožila val fiskalnega sadizma s strani vlade in tudi medijev. Nekaj ekonomskih analitikov je za malenkost spremenilo izračune in že vsi okoli sebe vidijo lene izkoriščevalce socialne pomoči, goljufive matere samohranilke, požrešne potrošnike in druge parazite, ki jih je treba naučiti reda.

Seveda lahko rečemo, da se po vsej Evropi kažejo znaki ohlajanja gospodarstva in da je večja kriza lahko takoj za vogalom. S tega vidika težko očitamo državnim institucijam priprave na takšen scenarij. Težje pa si razložimo, zakaj se je vlada s takšnim navdušenjem zapodila v discipliniranje populacije, ki še zdaleč ne vpliva na destabilizacijo državnih financ. Zakaj se je njeni ministrici za delo in socialne zadeve zdelo potrebno ukinjati dodatke, ki bo mnoge zaposlene vrgel pod prag revščine? Od kod ta nenadna moralna panika okoli prejemnikov socialne podpore? In od kod blazna ideja o prisilnem delu za prejemnike pomoči? Ali res verjamejo, da bodo s sadističnim izživljanjem nad najranljivejšimi prebivalci zakrpali tistih nekaj »manjkajočih« milijonov? In če bi jim res šlo za iskanje hipotetičnih primanjkljajev, ki bi utegnili zadeti državno blagajno v prihodnosti, zakaj so prav zdaj sprejeli davčno reformo, ki bo iz proračuna odnesla bistveno večji znesek?

Da bi lahko razumeli takšne absurdne priprave na krizo, si je treba razložiti, kaj finančna kriza sploh je. Kajti ta ima za različne družbene skupine povsem drugačen pomen. Za kapitaliste je kriza le obdobje, ko lahko resetirajo pričakovanja delavcev in si prek nižanja mezd, razlaščanja novonastalih »dolžnikov« in privatizacije javne infrastrukture povečajo svoje dobičke. Kot je pokazalo obdobje po letu 2008, v katerem se je premoženje milijarderjev še bistveno povečalo, je za lastnike kapitala kriza predvsem čas, ko jim je dovoljeno še večje prilaščanje javnega premoženja in izkoriščanje delavcev. Na drugi strani pa je za vse ostale kriza čas, ko morajo stisniti zobe in se naučiti discipline. Delati več, si privoščiti manj, v primeru najnižjih razredov pa dobesedno stradati in zmrzovati. Spet je tu nazorno obdobje po letu 2008, v katerem je skupno premoženje delavskega razreda drastično padlo in se marsikje še vedno ni vrnilo niti na predkrizno raven, revščina in brezdomstvo pa sta se v razvitih državah še razširila.

Ko voditelji torej govorijo, da je treba pripraviti državo na krizo, je treba postaviti vprašanje: Pripraviti jo za koga? Za lastnike kapitala ali za delavce? Njihovi ukrepi so seveda dovolj zgovorni. Davčne olajšave za bogate, privatizacija državnih podjetij, kleščenje državnih izdatkov za socialo, omejevanje posojil za nižje dohodkovne razrede … vse to so ukrepi, s katerimi se države želijo pokazati kot varne za kapital. Gre torej za nadaljevanje politike prejšnjih vlad, ki nam niso prinesle več dostopnih stanovanj, vrtcev, zdravstvenih storitev, domov za ostarele, javnih prevozov, socialnih programov in drugih storitev, ki bi povprečnemu prebivalcu pomagali prebroditi morebitno krizo, so pa v naše soseske prinesle nove luksuzne gradnje, na naše ceste pa predimenzionirane terence z zatemnjenimi šipami. Današnje priprave na krizo prinašajo še več istega: spet zagotavljajo bogatašem, da ne bodo ničesar izgubili, navadne ljudi pa opozarjajo, da naj se ne zajebavamo in naj bomo hvaležni za kakršenkoli drobiž. Mednarodne ustanove bodo zato pri ocenjevanju zdravja naše ekonomije seveda lahko ugotovile, da je ta v kar dobrem stanju, sedanji ministri pa bodo ob koncu mandatov napredovali v boljše evropske službe.

Vse to je seveda dokaj standardno ravnanje evropskih vlad zadnjih desetletij. Kar pri Šarčevi vladi nekoliko preseneča, je izjemna ihta, s katero se je kljub politični ceni spravila na najrevnejše. Tudi če bi dejansko želela varčevati (česar s svojimi davčnimi reformami in bogatim zalaganjem varnostne industrije nikakor ne počne), bi lahko proračun oklestila na tisoč različnih, bistveno manj občutljivih točkah. Ne le, da se je vlada odločila varčevati prav pri sociali, ampak želi sprejeti celo desni amandma, s katerim bi prejemnike podpore prisilili k neplačanemu delu! Vse to nakazuje, da Šarec dejansko verjame v to fiskalno demagogijo, da resno jemlje svojo vlogo strogega očeta, ki mora kaznovati svoje neubogljive otročičke, in da v tej vlogi morda celo uživa. Mnogi so na začetku Šarčevega mandata verjeli, da utegne presenetiti in se iz čiste ljudske zdravorazumskosti postaviti na stran nižjih slojev. Zdaj vidimo, da mu prav ta ljudska zdravorazumskost, ki je vedno le odmev hujskaških medijskih trobil, ves čas polni glavo s podobami lenih prejemnikov socialne pomoči … po možnosti takih, ki se vozijo na zavod z audiji. Ni potreboval veliko spodbud, da se je spremenil v sadističnega izvrševalca razredne vojne.

Za zdaj nič ne kaže, da bo premier plačal politično ceno za svojo demagogijo, saj z njo uspešno igra na predsodke srednjega razreda. Toda posledice lahko pridejo v nepredvidljivih oblikah. Ko je leta 2016 v Veliki Britaniji potekala nora kampanja za brexit, so se zagovorniki Evropske unije čudili strastni jezi revnejših prebivalcev, ki so želeli izstopiti. Neki obupani vodja kampanje Remain je med nastopom v opustošenem Wolverhamptonu poskusil nagovoriti delavske podpornike brexita z argumentom, da »nima smisla odhajati, saj smo v dobri finančni kondiciji in državni BDP vseskozi raste«. Delavski vodja mu je odgovoril s preprosto in pronicljivo opazko: »Že res, ampak to je vaš BDP, ne naš.« S tem je zadel bistvo, ki ga politiki ne razumejo: da zagotovila o »zdravi ekonomiji« ljudem ne pomenijo kaj dosti, če ta prihaja na račun njihovega osebnega zdravja. Podobno kot britanski bo tudi slovenski delavski razred kljub rekordni gospodarski rasti pričakal novo krizo v bistveno slabšem položaju. Odprto ostaja le vprašanje, kako se bo odzval.