Večni repetenti

Janko Lorenci

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kolumna

Ali je bil razhod Šarčeve peterice in Levice nujen? Za Levico je bil. Če bi vztrajala kot pridružena članica, bi dosegla malo ali nič, izgubila pa bi veliko verodostojnosti. Ne umika se kot poraženka, kot zmagovalka pa tudi ne. A umika se v zanjo pravem času.

Peterica je v Levici od samega začetka videla nujno zlo, potrebno za obstanek koalicije. Trpela bi jo še naprej, a le, če bi Levica opustila svoje (dogovorjene) zahteve. Konflikti so se stopnjevali in to govori, da je v osnovi šlo za dve preveč različni entiteti – peterica je, z delno izjemo SD, izrazito statusquojevska in v ekonomsko-socialnem pogledu desnosredinska, Levica pa je edina res leva parlamentarna stranka, s programom v korist večine. Tako se je prostor za kompromise neizogibno krčil.

Več vemo zdaj tudi o Šarcu. Potrjuje se, da niti ta novi obraz ne more prinesti nič novega razen nekoliko nekonvencionalne zunanje forme, pod katero pa se skriva tipični slovenski politik: dokaj okužen z neoliberalizmom, brez trdnih prepričanj, z velikimi luknjami v znanju, brez resne volje temeljito zasukati krmilo ali vsaj speljati kak koristen, čeprav težaven projekt. Premier prostodušno priznava, da ne more storiti nič korenitega, a krivdo za to vali na pisano sestavo in zdraharstvo koalicijske druščine, ki res ni nič boljša od njega, le da to slabše skriva. Toda vsaka maska prej ali slej pade. Če bi Šarec res hotel, bi lahko sprejel odpravo dopolnilnega zavarovanja, kot jo je predlagala Levica, in je ne bi odgnal.

Ločitev je bila v osnovi naravna, na hitro pa ne bo prinesla nič dobrega. Peterica brez Levice bo za golo preživetje kupčevala na vse strani. Hkrati bo odslej bolj kompaktna, to pa pomeni, da bo manj socialna.

Povečala se bo tudi nevarnost, da se na oblast tako ali drugače vrne Janša. Vsaj tri koalicijske stranke so na robu parlamentarnega izumrtja, peša tudi Šarec. V negotovem ozračju se bo protiekstremistični (protijanševski) moment koalicije izgubil, vsi bodo preračunavali, kako preživeti, s kom se povezati. Pri tem je jasno: morebitna Janševa koalicija bi bila strumnejša, a bolj avtokratska, klientelistična, asocialna in enako nerazvojna.

Razhod Levice s koalicijo razgalja klavrno stanje naše politike in države. Slovenija ni niti približno razumno upravljana in vodena. Številni ministri so podpovprečni, ne sodelujejo, premier pa te razglašene vojske ne zmore povezati v uglašen kolektiv, ki bi lahko povedal, kaj je v Sloveniji generalno narobe, kam naj se zasuče in katere prioritete naj si zastavi. Od nenehno novih vladnih garnitur zdelana državna administracija je politiki v vedno manjšo pomoč. Tako potrebni projekti (najemna stanovanja, ekološki zasuk …) ne zaživijo ali komaj spočeti zamrejo, slabi procesi (razprodajanje, spodjedanje javnih služb, zaostajanje velikih delov Slovenije) pa se nadaljujejo. Negativna kadrovska selekcija na vseh področjih spodjeda tudi tako pomembne ustanove, kot sta ustavno sodišče in BS. Ni čudno, da se v nenavadni mešanici prenormiranega polkaosa dogajajo petroli, nenadne omejitve posojil, nora prodaja železniškega tovornega transporta, napadi na neodvisnost sodstva … Položaj je nevarno blizu brezvladju in tolerirani vladavini lobijev, ki jim je splošni interes deveta skrb.

Vse to je v marsičem povezano s fenomenom novih obrazov – novih, čez noč nabrkljanih strank, ki a priori niso kos zapleteni stvarnosti. Hkrati so te novotvorbe praviloma variante ali kar replike stare politike. Njihovo vznikanje pa omogoča prav ta stara politika (SDS, SD, NSi, DeSUS), najbolj kriva za stagnacijo in samokolonizacijo Slovenije. Tako je politika zaprta v začarani krog jalovega samoobnavljanja.

Edina izjema v tem političnem samoreproduciranju je Levica. Dokler je bila partnerka koalicije, je dosledno nasprotovala razprodaji, slepi privatizaciji, naraščajoči neenakosti, zapravljanju denarja za zavoženo vojsko, se zavzemala za večjo socialnost ... Kakorkoli obračamo, je programsko in v politični praksi edina dokaj alternativna, a ne revolucionarna parlamentarna stranka, ki skuša resneje spremeniti okostenelo, vedno bolj razslojeno in zmedeno Slovenijo.

To gre upoštevati pri ocenjevanju sedanje ločitve in pri razmisleku o novih volitvah. Res bi morebitni obnovljeni dogovor med peterico in Levico začasno odvrnil grožnjo nagle Janševe vrnitve, toda sodelovanje št. 2 bi bilo zelo težko bolj produktivno kot dosedanje. Če bi se znova spridilo, bi bila Janševa vrnitev ali vzpon spet kakega novega obraza še nujnejša.

Položaj se zdi zablokiran in kot nekakšen večni popravni izpit brez možnosti poprave. Izcimi se lahko troje: koalicija pod Janševim vodstvom, spet nov, dozdevno čudežni obraz ali nekakšna šarčevsko-cerarska ponovitev. Najslabša je prva varianta, slabi pa sta tudi drugi dve. Politično prizorišče se lahko na bolje spremeni le s četrto varianto: Levica se tako okrepi, da lahko sestavi koalicijo ali postane njen res močan notranji člen. Stranka je drugačna; ima jasno identiteto, verodostojnega voditelja, ni zlizana z lobiji in je že zaradi relativne biološke mladosti občutljivejša za teme, kot so prekarnost, okoljska in socialna problematika. Znameniti kancler H. Schmidt je nekoč rekel: socialna varnost je premoženje malih ljudi. In samo mali ljudje, ki se počutijo kolikor toliko varni, lahko prinesejo varnost celotni državi.

Kako naj se Levica polno uveljavi, pa je vprašanje zanjo, za medije (ki imajo do nje tak odnos kot peterica) in za volivce, tudi in zlasti za tako imenovane male ljudi. Stranka bo morala najti način, da jih jasno nagovori.