Brez odgovora na globalizem

N'toko

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Žive meje

Po vseh koncih Evrope odmevajo zahteve po drugačni ureditvi. In čeprav na ulicah potekajo raznoliki protesti zelo različnih akterjev, je nemogoče spregledati skupno razočaranje nad globalnim režimom, ki je oblikoval politike naših držav zadnjih nekaj desetletij. Zdi se, da je neoliberalizem povsem izčrpan in množicam ni več mogoče prodajati »priložnosti na globalnem trgu« kot nekakšno čudežno rešitev. Razočarani, zgarani in naveličani ljudje se zbirajo na ulicah in tvorijo razpršeno družbeno valovanje, ki še nima niti skupnega imena niti organizacije. Vedo le to, da so jih multinacionalke s pomočjo domačih elit opeharile, da so milijarderji privatizirali vse po vrsti, pospravili dobičke v davčne oaze in za seboj pustili opustošenje. Toda ob pomanjkanju resne analize globalizma se upor proti njemu vse večkrat artikulira v preprostih trumpovskih sloganih tipa »build the wall!« ali brexitovskem »naš denar našim ljudem!«.

Tudi v Sloveniji, kjer so ulice za zdaj tiho, se je večina gneva proti globalizmu zlila v zahteve po ograjah in zaprtih mejah, glavna junaka boja pa sta postala Orbán in Salvini. Prevladujoča ideja je, da se bomo pred globalnimi procesi ogradili s fizičnim varovanjem zelene meje in krepitvijo nacionalne identitete. Vse to je za globalni kapital seveda super. Kajti v času, ko Slovenija pridno ograjuje svoje reke in politiki na Planici mahajo z zastavami, se skrito pred očmi javnosti še naprej odvija proces odpiranja meja. Medtem ko celotna država obsedeno opazuje belokranjske gozdove v iskanju kakega pakistanskega begunca, so meje za nekatere druge skoraj povsem padle.

Tako so pripotovali lastniki kapitala z vseh koncev sveta in za diskontne cene pokupili vse, kar je bilo v Sloveniji kaj vredno. Vlada, ki je kritizirala slabo hrvaško varovanje schengenske meje in se z njo prepira za vsak ped zemlje, je hrvaškemu tajkunu prodala največjo slovensko trgovinsko verigo. Medtem ko so banke onemogočale beguncem z Bližnjega vzhoda odpirati račune, je nemški špekulativni sklad z iranskimi lastniki kupil in dokončno potopil nacionalnega letalskega prevoznika. In v letih, ko smo se intenzivno ukvarjali s slovensko nacionalno identiteto, so v tuje roke prešli pivovarna Laško, Elan, Gorenje, Radenska in bolj ali manj vse znamke, ki smo jih povezovali s »slovenskim poreklom«. Ne le, da so dobile mednarodne korporacije in špekulativni finančni skladi odprt dostop do domačega gospodarstva – državno oviranje njihovih prevzemov in poslovnih odločitev bi bilo nezakonito.

Seveda se nacionalna pripadnost lastnikov večine ljudi ne tiče, smo pa lahko zato bolj pozorni na vpliv globalnih proizvodno-prodajnih verig na življenje povprečnega slovenskega delavca. Kajti v času, ko so bile javne razprave polne krilatic o »našem načinu življenja«, je v naš prostor vstopal način upravljanja, ki je v temeljih spodmajal vse naše dosedanje norme. Korporacije so vnesle svoje delovne režime, svoje načine zaposlovanja, svoje oblike promocije. Slovenski delavki se način življenja ni spremenil zato, ker njeni sosedi govorijo drug jezik – spremenil se ji je, ker je po lastniškem prevzemu zaposlena le še polovično in ima temu primerno manj bonitet, kljub temu pa oddela skoraj enako število ur kot prej. Povprečnemu prebivalcu Ljubljane se način življenja ni spremenil, ker je v mestu zrastla džamija, ampak ker v vsakem lokalu, trgovini ali avtobusu na glas odmeva ena izmed postaj radijske mreže, ki verižno vrti iste tri ameriške hite založbe Universal. Naše prehrane niso spremenile zahteve muslimanskega prebivalstva, ampak agresivni marketing tujih korporacij in zahteve trga po čim cenejše pridelanih izdelkih. In nobena diaspora ni tako temeljito spremenila podobe Slovenije, kot jo je milijone turistov, ki vsako leto povsem okupirajo javno infrastrukturo.

Poleg tega pa imajo lastniki tudi možnost selektivnega odpiranja meja pri sestavljanju delovne sile. Tako se lahko delegacija gospodarstvenikov kadarkoli odloči, da bo sklenila dogovor s kako revno državo in si priskrbela zalogo poceni delavcev. Zdaj, ko se zaradi mizernih razmer še iz Bosne več ne splača priti na delo v Slovenijo, se naši kapitalisti mudijo drugod po Vzhodni Evropi in celo na Filipinih. V času, ko država namenja desetine milijone evrov za varovanje meje, da ne bi slučajno k nam prispelo tisoč beguncev iz bosanskih taborišč, je prek bilateralnih sporazumov Slovenija za potrebe lastnikov »uvozila« deset tisoče tujcev, da zapolnijo njihova slabo plačana delovna mesta.

Vse to kaže, da globalnega gospodarskega režima nismo zares dojeli. Večina slovenskega prebivalstva je slepo podpirala vstop v EU in odpiranje globalnemu trgu, kljub očitnim posledicam. Tega niti ni težko razumeti, saj so v zameno občine dobile tudi nekaj evropskih sredstev, prebivalci pa smo dobili možnost prostega prehajanja zahodnih meja. Če smo že privolili v to, da se Slovenija spremeni v periferno turistično-storitveno enklavico z nizkimi plačami, imamo njeni prebivalci zdaj vsaj možnost prodajati svoje delo v bogatejših krajih. V slogu drugih perifernih držav smo torej privolili v to, da tujci razgrabijo domače resurse in deregulirajo delovne razmere, a je v nasprotju z afriškimi ali bližnjevzhodnimi državami Slovenijo vsaj mogoče na razmeroma človeški način tudi zapustiti.

Ne sme nas torej čuditi, da so nacionalistične identitetne politike postale priljubljen odgovor na stiske ljudi. V povsem globaliziranem gospodarstvu, ki lahko vsak dan poišče cenejše delo in prisili vsako vlado k odpiranju trgov, vlade ne morejo preprosto »vrniti služb našim ljudem«. Države dejansko nimajo več možnosti vrnitve k protekcionističnim in socialdemokratskim politikam. In ker ne morejo niti malo varovati interesov domačega delavstva, so se zadovoljile z varovanjem njihove nacionalne identitete. Manj kot imajo ljudje besede pri odločanju o svoji prihodnosti, več je slovenskih zastav in ograj na mejah. Za levico je zagata zelo resna, saj so celo poskusi uvedbe najosnovnejših socialdemokratskih potez v današnjih okoliščinah obsojene na propad. Še vedno nimamo levega odgovora na globalizem. In dokler ne bo na prizorišču resnih mednarodnih delavskih organizacij, bo še naprej vladal mednarodni kapital.