Akcija Severseverovzhod. Drugič.

Vlado Miheljak

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Dva leva

»Po včerajšnji oddaji 24 ur zvečer sem prejel več kot 1000 zasebnih sporočil na Facebooku! Hvala vam za takšen odziv. Zanima vas kako bo poskrbljeno glede prevoza v Ljubljano iz drugih mest po Sloveniji.‼Organizirani povratni avtobusni prevozi bodo iz naslednjih slovenskih krajev: - Murska Sobota, - Maribor, - Ptuj, - Brežice, - Laško, - Koper, - Nova Gorica, - Tolmin, - Jesenice, - Slovenj Gradec. Točne čase in kraje odhodov še bomo sporočili. Spremljajte Facebook stran Rešimo Slovenijo za več informacij!«
— Franc Kangler je razkril operativni načrt organiziranega avtobusnega prevoza na spontani miting resnice v prestolnico (Facebook, 20. 9. 2019)

Za 1. december 1989, torej točno pred tridesetimi leti, so različna srbska promiloševičevska združenja skupaj z nekaterimi tukajšnjimi poklicnimi velikosrbi, denimo lokalnim aktivistom Marojevićem, pompozno napovedali miting resnice v Ljubljani. Pač po vzoru mitingov, ki so mehčali, disciplinirali in rušili lokalna politična vodstva, ki so kazala premalo tankočutnosti in lojalnosti novemu Miloševićevemu kurzu. Po številnih krajih Miloševićeve interesne sfere so dosegli vrhunec z zborovanji v avtonomaškem Novem Sadu in (takrat še) avtokefalni Podgorici, kjer so udeleženci, ki so jih poganjali zanos ter pregovorna »struja, voda i sendvići«, zahtevali odstop pokrajinskega in republiškega vodstva. Že takrat so napovedovali, da pridejo tudi v Slovenijo. A napoved za miting v Ljubljani ni bila nikoli mišljena resno. Ne nazadnje, če bi res hoteli množično na miting v Ljubljano, bi se morali peljati dvakrat skozi Hrvaško. Kar pa v takrat pregretih razmerah ne bi bilo ravno turistično potovanje. Zato avtobusni in železniški prevozniki niso kazali navdušenja, so se pa javljali taksisti, da bodo zastonj vozili v Ljubljano. No, tudi oni niso mislili resno. In tukaj živeči Srbi še manj; paroh Bošković se je celo javno distanciral od namer mitingašev. Zato pa sta mislili resno takratno slovensko politično vodstvo in operativno vodstvo policijskih formacij, ki je pod blagovno znamko »akcija Sever«, po dostopnih podatkih, aktiviralo kar 6724 pripadnikov rednih, specialnih ter rezervnih sestavov takratne milice. Je pa bilo celotno dogajanje nadvse protislovno. Takrat je v Sloveniji vladal nov politični duh, ki je seveda dovoljeval protestna, politična zborovanja. A kot sem takrat nelagodno ugotavljal v Mladini (drugje takrat takšni dvomi niso bili objavljivi), je bila mlada, šele porajajoča se demokracija na veliki preizkušnji. Namreč, v imenu demokracije (!) je secesijsko naravnana republika (kar je bila njena nedvomno legitimna in celo ustavna pravica) s homogeno politično odločitvijo naložila policiji, da prepreči »miting resnice«. Dejansko, da suspendira in onemogoči demokratično pravico; da, če je treba, brani demokracijo z vsemi, tudi nedemokratičnimi sredstvi.

No, za veličastnimi kulisami boja in obrambe zametkov suverenosti se je, to trdimo danes bolj prepričano kot takrat, dejansko odvijal notranjepolitični spopad. Namreč, akcija Sever je bila simbolno sporočilo v takratni polemiki, kdo je pravi patriot (kar se je takrat enačilo s pojmom demokrat). Kdo je pripravljen, zmožen in poklican braniti interese in dosežke slovenske demokratizacije in suverenizacije? In v dveh simbolnih točkah je demosovska (takrat še ne pretežno janševska) politika izgubila simbolno bitko s Kučanovimi reformisti. Najprej z akcijo Sever. Dokončno pa jo je izgubila z odhodom slovenskih delegatov s 14. izrednega kongresa ZKJ v Beogradu nekaj tednov kasneje (22. 1. 1990).

Akcija Sever mi je že takrat neizogibno ponujala asociacijo na film Sever-severozahod. Saj se spomnite Hitchcockovega filma filmov, ali kot ga je teatralno poimenoval François Truffaut, »seštevek vseh filmskih izkušenj«? Glavni junak, nepomemben državljan, reklamni agent Thornhill se v nepravem trenutku znajde v newyorškem hotelu Plaza, saj ravno takrat agenta neke sovražne sile (države, organizacije?) naročita iz recepcije poklicati k telefonu Georgea Kaplana, ki ga lovita, a očitno ne poznata. Prav takrat gre po naključju proti recepciji Thornhill, zato ga agenta obstopita in prisilita, da gre z njima v taksi. Skratka, v filmu ni prišlo do klasične zamenjave junaka z »nekom«, ampak do zamenjave z »nikomer«, in dejansko je to film o nikomer: fantomski agenti fantomske organizacije lovijo nikogar, zato je ta nihče lahko kdorkoli, torej tudi Thornhill. Kaplan je slepilo, ki bi zavarovalo agentko Eve. Film je poln zapletov in simbolnih prispodob. Vrhunec in razplet filma se zgodita na gori Rushmore, v katero imajo Američani vklesane štiri predsednike, velike očete nacije (Washingtona, Jeffersona, Roosevelta in Lincolna). Celotna zgodba se torej razkrije oziroma točneje zaustavi na predsednikovi glavi.

Danes je ta asociacija še močnejša. Namreč, kakšen je rezultat tridesetletnice poskusa in preprečitve avtobusarskega mitinga resnice v Ljubljani? Komaj kakšen. Takrat mitinga resnice nismo dobili. Sedaj mitinge resnice organiziramo sami. Če takrat Miloševićeva »rulja« ni zasedla Ljubljane, pa smo »zavičajni« naglas, melos, prigrizek in razpoloženje zaznali pri tistih, ki so jih 10. 10. 2019 z avtobusi, pretežno a ne izključno, iz severovzhodne Slovenije pripeljali v prestolnico, da bi spodnesli »republiško vodstvo«. No, ni se izšlo, ker še zdaleč niso dosegli kritične mase. Že res, da je Kangler govoril o številki 5000, a to najbrž zato, ker patrioti v tej deželi štejejo dvojno. Če bi jih res bilo toliko, bi jih peljali proti palačam izvršne in zakonodajne oblasti, da bi izbezali fantomskega sovražnika. Ki ga sicer ne poznajo, a ga prepoznajo.

Ali kot je v času mitinga zapisal veliki domovinski pesnik Janez Janša: V kratki noči kres gori, žar v srcih prebudi.

Klic prihaja iz davnine, oko rosi, budi spomine.

Mi pa skromno in ponižno pripesnimo: Kar v glavi dobro ni, klinika zdraví.